Zdravljenje z urinom oziroma urinoterapija je stara metoda zdravljenja, ki temelji na konceptu, da lahko urin pijemo, se v njem kopamo ali kako drugače uporabljamo za izboljšanje zdravja in celo za odpravljanje nekaterih zdravstvenih težav. Čeprav se sliši neverjetno, veliko ljudi to metodo zdravljenja uporablja še danes. Toda ali sploh obstajajo kakršnikoli dokazi, da urinoterapija deluje? Odkrito povedano, ne. Urin je mešanica vode in odpadnih snovi, zato bi moral, potem ko se izloči, ostati zunaj telesa.
Začetki urinoterapije
Pred moderno medicino so se ljudje v različnih kulturah zdravili na precej inovativne načine. Stari Egipčani, Kitajci, Indijanci, Azteki in Rimljani naj bi urin uporabljali za zdravljenje raznih bolezni, med drugim za celjenje ran ali beljenje zob. To je bilo na neki način logično. Ker niso imeli dostopa do čiste vode, so za izpiranje ran uporabili urin. In ker niso imeli plinskih mask, so med napadi s klorom za filtriranje strupov uporabljali v urin namočene krpe. Zgodovinsko gledano, je bila uporaba urina v teh primerih upravičena le zato, ker ni bilo na voljo nobenih drugih medicinskih rešitev. Kljub temu nekateri še danes priporočajo uporabo urina za zdravljenje raznih bolezenskih stanj. Spričo vseh načinov za ohranjanje zdravja in zdravljenje bolezni, ki jih imamo danes na voljo, ni prav nobenega razloga, da bi se zatekali h kakršnikoli obliki urinoterapije. V vseh modernih kontekstih obstajajo bolj higienične in učinkovitejše rešitve, kot je urinoterapija, ne glede na to, za katero bolezen ali zdravstveno težavo gre. Če bi radi poželi terapevtske koristi katere od snovi, ki jih najdemo tudi v urinu, je bolje, da si to snov priskrbite v lekarni in ne na stranišču.
Kaj je urin?
Urin se izloči iz ledvic, potem ko te prefiltrirajo kri. Ledvice zadržijo snovi, ki jih telo potrebuje, in v obliki urina izločijo tiste, ki jih ne. Urin nato ostane shranjen v mehurju, dokler ga ne izločimo. Sestavljen je iz 95 odstotkov vode ter uree (dva odstotka), kreatinina (0,1 odstotka), odpadnega proizvoda metabolizma mišic, in zelo majhnih količin raznih soli in beljakovin. Urea je organska snov, ki je naravno prisotna v telesu in je končni proizvod presnove beljakovin. Obstaja denimo veliko krem in losjonov za mehčanje kože in nohtov na osnovi uree, ki učinkovito navlažijo suho kožo in okrepijo njeno zaščitno funkcijo.
Toda čeprav je urea prisotna v urinu, je njena koncentracija prenizka, da bi imela kakršenkoli terapevtski učinek. Poleg uree in kreatinina je v urinu prisotnih tudi več kot 3000 drugih snovi. To pomeni, da več kot vemo o urinskem sistemu, prej utegnemo imeti na voljo preprost urinski test, s katerim bi lahko ugotavljali prisotnost različnih bolezni, vključno z rakom.
Če bi radi imeli terapevtske koristi katere od snovi iz urina, je bolje, da si jo priskrbite v lekarni in ne na stranišču
Je lahko urinoterapija škodljiva?
V preteklosti je bilo občasno zanimanje javnosti za urinoterapijo tako veliko, da so morale oblasti prepovedati prodajo "zdravih napitkov" na osnovi urina. Dejstvo je, da je lahko izločeni urin precej škodljiv. Telo lahko odpadne snovi izloči samo na nekaj načinov in v glavnem to počne z urinom, blatom in znojem. To pomeni, da lahko urin vsebuje okoljske strupe in drugo nesnago, ki se jih je telo močno trudilo znebiti. Z urinom se izločajo nekatera zdravila, zato lahko vsebuje toksične ravni teh zdravil. Včasih se v urinu znajdejo tudi patogene bakterije, ki lahko, če jih zaužijemo, povzročijo hudo drisko, slabost, bruhanje, bolečine v želodcu in okužbe. Zdravljenje rane, ki je posledica ožiga meduze, tako da se nanjo nekdo polula, prav tako ni priporočljivo. Zaradi tega se bo bolečina še okrepila, saj urin nadraži ožigalke, ki začnejo izločati še več strupa.
Tudi pitje urina, ko gre za preživetje, ni tako koristno, kot pogosto slišimo. Čeprav zveni smiselno, saj tako v telo vrnemo nekaj tekočine, pa istočasno vanj nazaj vnesemo tudi soli, kar ne vpliva dobro na hidracijo. Poleg tega telo, ko smo dehidrirani, tako ali tako ne proizvaja veliko urina, zato njegovo pitje v razmerah, ko gre za preživetje, niti ni izvedljivo.
Je urin sterilen?
Večinoma se v urinu nahaja zelo malo bakterij. Toda ideja, da bi lahko bil urin sterilen, je le mit. Beseda sterilen pomeni "popolnoma čist in brez vsake umazanije in bakterij". V našem telesu živi na trilijone bakterij, ki skrbijo za naše zdravje in pomagajo pri izvajanju osnovnih funkcij, kot sta prebava in presnova hrane. To pomeni, da večina našega telesa ni sterilnega in tudi mehur ni nobena izjema. Visoke ravni bakterij običajno povezujemo z okužbami sečil. Kljub temu vedno več raziskav potrjuje, da v našem mehurju živijo tudi številne zdrave bakterije, ki jih lahko z urinom izločajo zdravi ljudje. Uriniranje pod prho prav tako ni priporočljivo, saj lahko urin povzroči okužbe, če pride v stik z urezninami ali drugimi ranami na nogah. To početje lahko vodi k motnjam, kot sta prekomerno aktiven mehur in inkontinenca, saj lahko povzroči, da začnejo naši možgani zvok tekoče vode povezovati s potrebo po uriniranju. Najpogosteje to prizadene ženske, saj anatomija njihovega telesa ni prilagojena opravljanju male potrebe stoje.
Ko stojimo, se mišice medeničnega dna ne morejo dovolj sprostiti, da bi se mehur popolnoma izpraznil ali da bi upočasnili tok urina. Zaradi tega se poveča možnost okužb. Če vse to povzamemo - dejansko ni nobenih znanstveno podprtih dokazov, da urinoterapija res deluje. Če torej potrebujete določeno zdravljenje, se o tem najprej pogovorite s svojim zdravnikom, namesto da si kar sami predpišete urinoterapijo. Če po nesreči popijete urin, pa se po nasvet obrnite na lokalni center za zastrupitve.
*Avtorja prispevka sta Christian Moro, izredni profesor znanosti in medicine, Univerza Bond, in Charlotte Phelps, doktorska kandidatka pri Centru za raziskave na področju urologije, Univerza Bond.
