Parvani Violet: "Samo počakajte, vam bom že pokazala!"

Ste se kot umetnica v preteklosti soočali s situacijami, ko vaše izražanje ni bilo najbolje sprejeto? Skratka v katerem obdobju se niste imeli možnosti umetniško izraziti, kot ste čutili?

Gotovo, predvsem je to bilo v osnovni šoli. Vedno sem se počutila nekako neomejeno v svojem izražanju, tako v glasbenem in modnem kot v govornem; ko pa živiš v majhnem kraju, se ljudje ob to neomejenost pogosto radi spotikajo. A so me čez nekaj časa le vzeli za svojo. Rada imam svoj domači kraj in ljudi, me pa na osnovno šolo ne vežejo kaj prida lepi spomini.

Kakšne posledice je to pustilo pri vas? Ste vztrajali, se povlekli vase, ste upočasnili ali dobili še več zagona?

Nikoli se nisem zares povlekla vase, mogoče le eno obdobje po moji prvi avdiciji na šovu Slovenija ima talent. Takrat sem prejela trikrat "ne", kljub temu da je moj nastop za šestnajstletnico bil še kar suveren in je požel ovacijo publike - le da tega dela niso pokazali na televiziji. Ljudje so hitro name začeli kazati s prstom, saj se je na televiziji izpostavljala moja vizualna predstavitev ter trikrat "ne" s strani sodnikov. Šovu sem kar zamerila za to, čeprav imajo seveda vso pravico zmontirati posneto, kakorkoli želijo. Po tem je bilo kar težko iti na oder, a sem na srečo hodila na Gimnazijo Celje - Center, ki je res spodbujala glasbeno udejstvovanje željnih dijakov, sam bog pa ve, da sem vedno bila željna glasbe in nastopanja. Tako da sem hitro prešla neugodne občutke in se naprej razvijala. Potem sem seveda zanalašč šla še enkrat na avdicije, štiri leta kasneje, samo da bi slišala trikrat "da" od sodnikov - pa se je potem kar dobro odvilo - sem nastopala tudi v finalu. Nasploh je bilo vedno tako, da če me je nekaj na mojem področju potolklo, sem vedno imela takšno mentaliteto in odziv, češ, "samo počakajte, vam bom že pokazala". Menim, da je to ključnega pomena za splošen uspeh.

Pristna in zabavna kameleonka

Lahko da se v takšnih okoliščinah talent in raznolikost dejavnosti le še stopnjuje in množi. Kako ste vi svojo vsestranskost sprejeli, ali vas je tudi soočila s kakšnim dvomom: Kdaj sem zares prava jaz?

Dobro vprašanje! Sama sem res izjemno večplastna oseba in imam ogromno različnih interesov ter premorem razne osebnostne pristope, ter to raznovrstnost tudi negujem. Moja prijateljica in glasbenica Rina pravi, da sem kameleonka. Kar je res, znam se zelo dobro prilagoditi situaciji in ljudem, s katerimi imam opravka. Sem pa vedno iskrena. Seveda se poraja vprašanje: "Pa sem to zares jaz? Ali slučajno igram?" In odgovor je velikokrat na oboje da. Lahko si pristen, a kljub temu teatralen. Rada zabavam in rada se zabavam. Ne premorem pa neiskrenosti.

Kakšen je občutek izdati svoj prvi album? Je tudi to svojevrstna čarovnija?

Seveda je! Lepo je pogledati na neki sklop svojega ustvarjanja in reči: "Jah, to sem pa jaz ustvarila - seveda s pomočjo več odličnih ljudi. Sploh ni slabo!" Pa lepo je imeti neko zaokroženo in zaključeno celoto. Lažje stopiš v novo poglavje ustvarjanja in življenja.

In čarovnija se lahko zgodi ob pravem trenutku na pravem mestu, sploh če smo v muzeju? Zakaj imate (očitno) radi muzeje in kakšne?

Čisto zares! Obožujem zgodovino in vse, povezano z njo - predmete, misli, lokacije, posvečene zgodovini. Zelo rada imam stavbe, ki so preurejene v muzeje - razne cerkve, vile, gradove itd. Eden očarljivejših muzejev, v katerih sem bila nazadnje, je muzej na Blejskem gradu! Poleg gotske kapele, v kateri sem preprosto morala malo zapeti in občutiti akustiko (bila sem navdušena), je zraven tudi muzej, v katerem hranijo tudi ostanke konic sulic iz 5. do 3. tisočletja pred našim štetjem! Predstavljajte si, v okolici Bleda so ljudje pred več tisoč leti izdelovali konice svojih sulic, lovili, se ustalili, razvijali … Noro. Celotno vzdušje muzeja in gradu je čarobno.

Kakšno je ozadje nastanka singla Noč v muzeju? Vam je uspelo kdaj ponoči obiskati kakšen muzej?

Ozadje je določeno obdobje v življenju, ko sem imela občutek, da ne živim življenja več prav polno. Preprosto sem bila ujeta v neke rutine in prepričanja, lahko bi rekla, da sem podoživljala in kurirala že preživeta obdobja, umetnine, izkušnje … Nisem pa nobenih na novo ustvarjala, vsaj ne zares. Ostala je moja zmožnost nastopanja, talenta in zabave, zato pesem o sočasnem kuriranju in nastopanju v svojem lastnem muzeju. Obenem pa je singel oda vsem umetnikom in osebam, ki zmorejo biti vsestranski ter se ob tem sprašujejo, kateri del njih je najbolj pristen. Mislim, da sem skozi ta komad že nekako prežvečila to vprašanje in sprevidela, da si lahko več različnih ljudi, in to ne pomeni, da si kaj manj pristen.

Kakšno misterioznost vam ponuja vaš domači kraj in kako tam ujamete skrivnost različnih časovnih obdobij?

Zunaj se sprehajam. To je vse in to je dovolj. Savinjska je zame sveta in se ji malokateri kraj zna približati po vzdušju in energiji, naravi, ljudeh …

Po dveh mesecih spet videla sonce

Po drugi strani pa ste študirali v Stockholmu. Kaj vam je omogočila ta severna metropola in njena magija?

Stockholma ne bi označila kot misterioznega, je kar "what you see is what you get" (v prevodu: kar vidiš, to dobiš). Zima in tema tam trajata dvakrat dlje, od maja do septembra pa mesto oživi, z njim pa tudi njegovi prebivalci. Ti so po večini tudi bolj hladni in zaprti vase; v navadi je, da si prijazen in potrpežljiv do vsakega, četudi na račun pasivne agresije, redko se reče bobu bob … Temu se je bilo res težko prilagoditi, saj sem sama pravo nasprotje tega - sem topla, odprta in iskrena, prav tako cvetim v toplem in svetlem vremenu. Spomnim se, da sem za polfinale Talentov letela v Ljubljano in prvič po skoraj dveh mesecih zares uzrla sonce, da sem se kar zjokala na letalu. Okolje je zame bilo torej zelo zahtevno, je pa šola bila dobra in sem se veliko naučila. Predvsem kako poslušati glasbo in zastaviti svoj odrski nastop.

Imate tudi vi svojega maga, ki bdi nad vami? V kolikšni meri?

Gotovo, imam jih mnogo.

Kdaj kot multiinstrumentalistka najdete svoj najbolj iskren glasbeni izraz? Ob tem ste tudi avtorica besedil.

Ko postavim ogrodje pesmi od začetka sama, sem najbolj iskrena, najbolj polno jaz. Ko lahko zraven nasnamem violine, ko se zabavam z vokalnimi aranžmaji … Seveda so pa besedila "non-negotiable", kot bi temu rekli v Ameriki. Ne pustim, da se kdorkoli dotika besedil, redko tudi melodij. Pri aranžmaju še pustim oziroma spodbujam sodelovanje z drugimi glasbeniki, drugje pa niti ne. (Smeh.)

Svoje glasbene projekte radi podprete z vizualno podobo. Zakaj pesmi potrebujejo tudi zgodbo v obliki videospota? Menda se scenarija radi lotite kar sami.

Že odkar se spomnim, sem strašno rada gledala filme in me je ta svet tudi močno izoblikoval. Ne verjamem, da vsaka pesem potrebuje svoj vizual - daleč od tega. Mi ga je pa zabavno oblikovati in raziskovati! Potemtakem želim svojo vizijo čim bolj natančno poustvariti, in če že imam nekaj v glavi, je najlažje to narediti sam. Posebej, če imaš o tem vsaj nekaj znanja. In jaz ga imam, pa zakaj ne. Pri scenarijih in snemanju sem še dosti fleksibilna in so ideje moje ekipe tukaj tudi dobrodošle, sem pa pri montaži dokaj zacementirana. Seveda nasvete sprejemam vedno, saj se zavedam, da ima kdo tukaj tudi več tehničnega znanja kot jaz - imam pa izjemno razvit določen občutek za estetiko, tajming, ritem, razvoj zgodbe, kot sem si jo zastavila … In čisto iskreno, škoda bi bilo ne ovekovečiti določenega komada tudi vizualno, ko pa imam toliko domišljije in raznih pripomočkov, ki bi znale povedati to zgodbo. Že moj stil oblačenja je tak, da bi lahko vsak dan bil za v videospot.

Iskrenost je najpomembnejša vrlina

Zakaj je avtorstvo za vas tako zelo pomembno? In kaj je vaš največji navdih?

Menim, da si tako lahko najbolj iskren. Kot se na tej točki da razbrati, je iskrenost zame ena najpomembnejših vrlin. Moj največji navdih je življenje samo, ljudje, občutki, narava, zgodovina, druge vrste umetnosti … Navdih je povsod, če si dovolj odprt, radoveden in navdušen.

Kaj takrat, ko ni inspiracije, ko se kolesje ustvarjanja ustavi? Imate svoje recepte, kako naprej, kako jo priklicati, počakati?

Nikoli se ne ustavi. Kolesje je vedno dobro naoljeno, ker je namen pravi.

Kakšno je vaše ustvarjalno obdobje to pomlad?

Pestro! V zadnjih fazah je angleška verzija Noči v muzeju, ki je v bistvu originalna verzija komada - sem jo naknadno prevedla v slovenščino, saj je celotni album Mag v slovenščini. Zdaj pa pride na vrsto še angleška z naslovom Showgirl Love, ki bo izdana med poletjem. Prav tako je v delu že moj drugi kratkometražni album, ki bo slovensko-srbski, z naslovom Simboli - ta bo izšel pozno jeseni. Vmes pa bodo seveda še koncerti, septembra pa v Orto baru že predstavim prvi singel z novega albuma.