Verjetno bi se mnogi spomnili in strinjali, kako s(m)o učitelje v šolah in na fakultetah gledali, kot se reče, z velikimi očmi, tudi če ne vselej s spoštovanjem, pa vsaj z neke pozicije, kjer se predpostavlja, da učitelj nekaj ve, da pozna resnico, da ima v rokah neko moč, da ima dostop do nekih informacij, skorajda z občutkom, kot da učitelj poseduje skrita gesla, ki omogočajo dostop do resnice, do moči, do lepega, do svetega, do končnega smotra in smisla življenja ali kaj podobnega. Ta predpostavka, da učitelj nekaj ve oziroma da ima "skrita gesla", mu v očeh (še) nesamostojnega in zaupljivega učenca daje moč, da nanj ne zgolj prenaša informacije in veščine, ampak da nanj tudi vpliva z vodenjem oziroma usmerjanjem k vrednotam in življenjskim ciljem. Učitelj je lahko vodnik oziroma pedagog le, če mu učenec pripisuje to posedovanje "skritih" gesel, ključev, dostopov do višjih resnic.
Lahko pa se vprašamo z druge strani. Katerim svojim učiteljem smo pripisali takšno vlogo, da smo se jim pustili vzgajati ali se jim še pustimo? Katere učitelje smo izbrali tudi za svoje vodnike? Zagotovo ne vseh. Mnoge smo spregledovali ali celo prezirali, nekaterih nismo niti prav opazili in smo jih kmalu pozabili, nekaterim smo nalašč oporekali in se branili njihovega vpliva. Torej smo to vlogo poznavalca skritih gesel pripisali le redkim učiteljem, le redke smo izbrali in sprejeli kot pedagoge. S tega vidika lahko rečemo, da vzgajamo sami sebe, saj se odločamo, katere učitelje "povzdignemo" na raven pedagoga, katerih pa ne. S tem, ko sprejemamo nekatere svoje učitelje tudi kot svoje vodnike, na neki nezavedni način sami sebe vzgajamo, seveda znotraj kroga nam dostopnih učiteljev.
Lahko pa pogledamo še s tretje strani. Kateri so dobri pedagogi in kateri slabi? Rekli smo, da si učenec izbere kot vodnika tistega učitelja, za katerega predpostavlja, da ima neko globlje poznavanje resnic. A z vidika učitelja pa je prav nasprotno, učitelj, ki zase meni, da ima neki poseben dostop do resnice in zato pravico, da učencu določa vrednote in cilje, je najslabši pedagog. Učitelj, ki zase meni, da ve, kaj je za njegove učence najbolje, katere cilje naj zasledujejo, in jim to prodaja kot svete resnice, ni zares pedagog, ampak prej demagog. Tak avtoritarni pristop ne krepi učencev v kritičnem mišljenju in jih ne polnomoči, da bi postali avtonomni soustvarjalci sveta, v katerem živijo, ampak jih usmerja v slepo sledništvo in v strah pred avtoriteto. Dober pedagog se ne pretvarja, da pozna resnico sveta ali da ve, kaj je za njegovega učenca najbolje, temveč učenca polnomoči, krepi v učencu tiste veščine in vrline, ki mu bodo pomagale kritično zasledovati resnico in si zastavljati lastne cilje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
