Pogosto si predstavljamo, da nam kot ljudem, ki se rodimo v "ta svet", "ta svet" tudi nekaj dolguje in nam mora to zagotoviti. Svet je krivičen do nas, če ni tako. V določenem smislu je to razumljivo, a ne gre odmisliti, da "ta svet" prav toliko dolguje vsakemu, ki se vanj rodi ali se še bo rodil v prihodnosti; in ker dobrine sveta niso neskončne, so seveda naše pravice zelo omejene z istimi pravicami vseh prebivalcev sveta in vseh še potencialno rojenih. Torej zelo omejene pravice. Po drugi strani pa takšne pravice, kot je pravica do svobode gibanja ali do svobode misli, razumemo kot brezpogojne in neodtujljive.
Ob tem pa, tudi kadar se o vsebini pravic strinjamo, so te vendarle zgolj pogoj za dostopanje do določenih dobrin. Tudi če rečemo, da ima vsak človek pravico do izobrazbe, to ne pomeni, da ima pravico do spričevala ali diplome, ampak ima pravico do tega, da se izobraževanja udeleži in da mu, v primeru, če nima zadostnih virov ali ima posebne potrebe, država pri tem pomaga, a vendar mora "garanje" šolanja opraviti sam, in če nima primernih talentov, mu pravica do izobrazbe nič ne pomaga. Če ne razume kemije, pač ne more postati farmacevt, če nima ročnih spretnosti, ne more postati šivilja, če nima posluha, ne more študirati solo petja.
Določene pravice so brezpogojne, recimo pravica do življenja vsaj v večini sodobnih držav ni pogojena z nobenimi dolžnostmi. A večina pravic, ki izhajajo iz pravnih ureditev držav, recimo pravice do šolanja, zdravljenja, do dela in stanovanja, so pogojene z obvezami, ki jih imamo kot državljani ali prebivalci države. Naše dolžnosti, ki pogojujejo naše pravice, so recimo plačevanje davkov, spoštovanje pravic drugih, spoštovanje pravnega reda države in podobno. Prejemanje pokojnine je na primer pogojeno s preteklimi zaposlitvami, socialna podpora je pogojena s prijavo v evidenco iskalcev zaposlitve.
Abstraktnost in kompleksnost pojmov pravice, pravic in pravičnosti omogoča resne zlorabe tako na strani tistih, ki svoje pravice zagovarjajo, kot na strani tistih, ki jih želijo kratiti, recimo vlade ali lastniki kapitala. Lahko tudi čutimo pravice drugih kot krivico do nas. Prav tako pa si lahko ljudje sami s sabo pridemo v protislovje glede pravic, kot recimo v tem trenutku pravica do svobode gibanja in pravica do varnosti glede zdravja, kjer smo si sami v protislovju s pravicami in jih moramo tehtati. Pri tem moramo zelo paziti, da vlada z avtoritarnimi težnjami ne obrne te protislovnosti proti nam za namene krepitve oblasti. Odločanje o prioritetah glede pravice do svobode in pravice do varnosti ne more biti v rokah avtoritarne vlade, kajti prav pravica do svobode je podlaga za uveljavljanje kakršnegakoli sistema pravic in dolžnosti. Samo svobodni ljudje lahko uresničujejo svoje pravice in dolžnosti, nesvobodnim pa vladarji delijo darila in naloge in pokoro.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
