Znano je, da lahko telesna aktivnost prispeva k zmanjšanju tveganja za razvoj več vrst raka. Toda mnogi ljudje, ki so že zboleli, se ne zavedajo, kako pomembno je zanje, da tudi po postavitvi diagnoze ostanejo telesno aktivni. Čeprav so nekoč pacientom svetovali, naj med zdravljenjem čim več počivajo, obstaja vse več dokazov, da so lahko brez skrbi telesno aktivni tudi med zdravljenjem in po njem ter da je to zanje celo koristno. Telesno aktivnost ljudem s kroničnimi boleznimi, vključno z rakom, priporoča tudi Svetovna zdravstvena organizacija. Obstaja namreč najmanj pet razlogov, zakaj je lahko za paciente z rakom koristno, da tako med zdravljenjem kot po njem ostanejo telesno aktivni.
Gibanje pozitivno vpliva na duševno zdravje. Ko se soočijo z diagnozo raka, se pri ljudeh prebudijo različna čustva. Mnogi občutijo negotovost in strah tako zaradi bolezni kot zaradi zdravljenja, ki jih čaka. Raziskave so pokazale, da se veliko pacientov z rakom ob zmanjšani kakovosti življenja spopada tudi z občutki tesnobe in depresijo. Ti se lahko pojavijo takoj po postavitvi diagnoze ali med zdravljenjem, nekateri pa se z njimi soočajo še več let po koncu zdravljenja. Toda mnoge študije so pokazale, da je mogoče s telesno aktivnostjo med zdravljenjem in po njem nadzorovati težave z duševnim zdravjem, hkrati pa se z njo izboljšata pacientova samozavest in splošno razpoloženje. Izkazalo se je, da zmerno intenzivna aerobna vadba (na primer hitra hoja) dvakrat ali trikrat na teden v kombinaciji z vajami za krepitev mišic (denimo pilates ali dvigovanje uteži) občutno zmanjša tesnobo in depresijo pri ljudeh z različnimi vrstami raka, vključno z rakom na dojki, prostati, črevesju in pljučih ter ginekološkimi raki.
Pacienti zaradi rekreacije lažje prenašajo zdravljenje
Utrujenost je eden najpogostejših simptomov raka in tudi eden najpogostejših stranskih učinkov zdravljenja, ki lahko močno vplivajo na vsakdanje življenje pacienta ter njegovo telesno, čustveno in duševno počutje. Raziskave so pokazale, da lahko redna telesna aktivnost precej omili občutek utrujenosti. Izkazalo se je tudi, da zmerna in intenzivna telesna vadba dvakrat do trikrat na teden, katere del so tako aerobne aktivnosti kot vaje za krepitev mišic, učinkovito zmanjšuje utrujenost pri pacientih z rakom na dojki in prostati.
Mnoge študije so pokazale, da imajo pacienti, ki razmeroma dobro prenašajo predpisani odmerek kemoterapije, boljšo prognozo. Toda predpisani odmerek kemoterapije morajo pogosto zmanjšati zaradi številnih hudih stranskih učinkov in zapletov, ki jih povzročijo zdravila. Nekatere raziskave so pokazale, da je pri pacientkah z rakom na dojki, ki so med zdravljenjem izvajale vaje za krepitev mišic ali kombinirano vadbo, sestavljeno iz aerobnih aktivnosti in vaj za krepitev mišic, obstajala manjša verjetnost, da bodo morali pri njih zmanjšati odmerek kemoterapije. Toda raziskave, v okviru katerih znanstveniki preučujejo povezavo med telesno aktivnostjo in kemoterapijo, še potekajo, zato bo treba na njihove izsledke še malo počakati.
Zdravljenje raka (operativni posegi in kemoterapija) lahko pri nekaterih ljudeh vodi k zapletom, zaradi katerih morajo biti sprejeti v bolnišnico. Toda raziskave nakazujejo, da lahko telesna aktivnost pri pacientkah z rakom na dojki zmanjša tveganje za hospitalizacijo. Raziskovalci so pacientke prosili, naj se med kemoterapijo pridružijo 16-tedenskemu programu kombinirane vadbe, sestavljene iz vaj za krepitev moči in intervalnega treninga. Vadba je potekala dvakrat na teden. Izkazalo se je, da je obstajala pri udeleženkah programa v primerjavi s tistimi, ki niso bile telesno aktivne, za tri odstotke manjša verjetnost hospitalizacije.
Telesna aktivnost lahko zmanjša tveganje za ponovitev bolezni in izboljšuje preživetje. Obsežna analiza 18 študij o telesni aktivnosti pacientov z rakom je pokazala, da so višje ravni telesne aktivnosti povezane z zmanjšanim tveganjem za ponovitev bolezni ter za 40 do 50 odstotkov večjimi možnostmi za preživetje.
Mnogi pacienti z rakom se izogibajo telesni aktivnosti, ker niso prepričani, kaj sploh lahko počnejo, da si s tem ne bi bolj škodili, kot koristili. Toda Svetovna zdravstvena organizacija vsem pacientom z rakom priporoča, naj bodo tako med zdravljenjem kot po njem telesno aktivni vsaj 150 minut na teden. Ukvarjajo naj se z zmerno do intenzivno vadbo, ki zvišuje srčni utrip (hitra hoja, kolesarjenje in ples). Hkrati je zanje priporočljivo, da vsaj dvakrat na teden izvajajo vaje za krepitev mišic (joga ali dvigovanje uteži).
Čeprav pacienti pogosto težko najdejo čas za telesno aktivnost, zlasti med zdravljenjem, šteje prav vsako gibanje. Obseg vsakdanje telesne aktivnosti lahko povečajo že tako, da z avtobusa stopijo eno postajo prej ali naredijo nekaj počepov, medtem ko čakajo, da zavre voda za čaj. Ta oblika aktivnosti je koristna predvsem za paciente z rakom, ki se spopadajo s hudo utrujenostjo, saj jo lahko izvajajo le nekaj minut in jo večkrat na dan ponovijo.
Pacienti, ki so v procesu zdravljenja, se morajo zavedati, da bodo imeli dobre in malo manj dobre dneve. V dneh, ko se ne bodo počutili najbolje, je bolje, da se ne naprezajo preveč. V dneh, ko se bodo spet počutili nekoliko bolje, naj poskusijo vaditi več, vendar naj pri tem ne pretiravajo. Pomembno je, da ostanejo hidrirani, ne pretiravajo in ves čas poslušajo svoje telo. Nekateri se med telesno aktivnostjo počutijo bolje, če se jim pri njej pridružijo drugi člani družine ali prijatelji. (The Conversation)
