Bojan Tomažič
Od nekod - morda od vesla iz pristana, kjer na Dravi tiho sončijo se splavi, se za hip odbil je sij; od nekod - morda od čresla, ki suši se ob usnjarni in puhti v poldan soparni, rezko v zraku zadiši ... In nenadoma uzreš mesto v soncu vse in v luči s polnimi zajameš pljuči in s slastjo nozdrv napneš: to je luč in to je vonj po domači zemlji znani, vsej dišeči, obsijani. To je del pesmi Janka Glazerja Maribor z mosta, ki jo je Peter Andrej tudi uglasbil. Njega, mariborskega pesniškega velikana in še ducat in pol, večinoma, sodobnikov.
Minulo soboto so Peter Andrej, Dejan Berden, Matjaž Dajčar in Gašper Žerjal uglasbeno poezijo zapeli in zaigrali v dvorani Mariborske knjižnice na Rotovškem trgu, na voljo so tudi na cedejih z lepo pripravljeno knjižico besedil.
Poezija je fizika in metafizika sveta
Pesniki, ki jih Peter Andrej poje, so Janko Glazer, France Forstnerič, Slavko Jug, Andrej Brvar, Erika Vouk, Bojan Sedmak, Aleš Šteger, Danica Križanič, Tomaž Brenk, Bogdana Namestnik, Alenka Glazer, Lidija Gombač, Kristina Kočan, Petra Kolmančič, Željko Perović, Nina Medved, Jože Kos Sine. "Pesnica in pesnik me ne zanimata kot zaripla črpalka srčnih izlivov, ampak kot senzibilni udeleženec in opazovalec v prometu sveta, kot tankočutni in lucidni mislec, poročevalec s svojih odpotovanj," avtor projekta Levi in desni breg opiše, kako je tekste izbiral. "Poezija je fizika in metafizika sveta. Oboje hkrati. Res je, da ta svet vsi občutimo, vsi nosimo v sebi občutke radosti, strahu, obupa, užitka, a to, da ga občutimo, še ni kak dosežek, saj celo kamni čutijo in nekateri primerki homo erectusa, pokončnega človeka, so dokazano trši kot kamen. Čutimo in treskamo svoje misli, a - kruto - šteje le to, da ga zmoremo izreči."
Da bi to zmogli, moramo biti nekaj, kar Peter Andrej pesniško opiše: "Moramo biti voda, ki se usede v obliko vrča, pesek, sneg, mavec, v katerega zver odtisne svojo sled. Da bi to mogli združiti in zapopasti, moramo imeti tisto, o čemer se strinjamo, tisto skupno, jezik, sistem dogovorjenih znakov in nekaj, kar nas druži, izkušnjo, nekaj, kar razumemo in vedno razumemo vsak po svoje, ker smo vsak iz drugačnega materiala. Zaradi tega je bistvo poezije pravzaprav ne-sporazum, levi in desni breg." On poskuša s pesniki biti krhka ladjica poezije na morju lastnega črnila, ki jo usmerjata rečni tok in veter. "Metaforično tudi fizično stojimo vsak na svojem bregu. Glasba je s svojo primarno energijo in obrednostjo zvoka, ritma še najbolj univerzalna in nas kaže v prvinski podobi."
Blažev žegen med instant hiti na komercialnih radiih
Pesmi so lepe, tudi zelo komunikativne, poslušljive; četudi avtor pravi, da projekt "noče biti del ropota glasbene industrije, noče se pridružiti eksploziji in evforiji krasnega norega sveta", bi mirno, pozor, glasbeni uredniki, lahko bil. Človek bi jih poslušal tudi, če bi jih vrteli kot instant hite na komercialnih postajah, ki jih ponavljajo vsakih petnajst minut, baje zato, ker si ljudje tega želijo. "To, kar delamo, hoče govoriti na štiri oči in v tišini in tam je naš prostor, je taka mala implozija, kot ti ga da požirek dobrega vina ali čaja v dobri družbi, med štirimi očmi, tako kot otrok raste v tišini maminega trebuha, in tam se pravzaprav zgodijo tiste stvari, ki imajo usoden in dolgotrajen vpliv," je rekel Andrej. Drava, ki povezuje dva bregova in seveda ljudi, in poezija na njej, ki je še najbolj živa.
Peter Andrej je bil v rani mladosti dober nogometaš, celo v prvi postavi mladinske jugoslovanske reprezentance. Glasbeno pot je začel v Lauženkih iz nahkastla. Je začetnik Glazerjevih dnevov, kantavtor, producent Kantfesta, ki ima pobratime na jugu nekdaj skupne države. Uglasbil je Glazerjeve pesmi, izjemen je njegov CD Zatopato, na katerem so pesmi Erike Vouk z njenim pevsko interpretativnim prispevkom. Ustvaril je festival Pohorska pravljica, za otroke je naredil vrsto predstav, med njimi sta Povodni mož iz Črnega jezera in Rege ali žabje frke. Seveda tudi sam piše pesmi, ki jih poje, o njegovi plošči Pohorske poti je Bojan Adamič rekel, da je na njej mehko božajoča glasba, katere edina napaka je ta, da se prekmalu konča.
