Desno!, se je zadrl moški, visok vsaj dva metra, sredi prištinske promenade na Ulici Ibrahima Rugove, malo višje od legendarnega hotela Grand, name in na mojega kosovskega prijatelja, izvrstnega fotoreporterja, sodelavca Reutersa, Sigme in kaj jaz vem, katerih svetovnih fotografskih agencij še, Hazira Reko.
Spogledala sva se in se poparjena pobrala na desno stran korza. Vprašam Hazira, kaj je to bilo. Skomigne z rameni. Ne ve. Jaz pa pomislim na ono sceno izpred treh desetletij, ko sem kot mlad novinar Večera na Kosovu spremljal tedanjo tako imenovano kontrarevolucijo na Kosovu. Takrat so se po prištinski promenadi Albanci in Srbi sprehajali ločeno. Srbi desno, Albanci levo. To je bil tedaj pravi jugoslovanski apartheid. Seveda se ni dobro končalo. Sem pomislil, ker sva oba s Hazirom med sabo glasno govorila po srbsko, da nama je visoki možakar odredil, kje nama je mesto.
Gazetari sllovenis
Haziru sem nato kakšno ulico dalje pokazal, ali lahko tam parkiram svoj avto. Ker nisem našel parkomata in tudi nikjer niso prodajali parkirnih ur, kakršne so pod vetrobranskim steklom imeli vsi drugi, domači avtomobili, sem na armaturko pač počil velik beli list in nanj napisal Gazetari sllovenis. Hazir se je nasmejal, ma, odlično si se znašel, slovenskih novinarjev, to namreč pomeni moj zapis, na Kosovu nihče ne bo zajebaval.
Pred tridesetimi leti je bilo drugače. Na ulicah kosovskih mest smo se novinarji iz Slovenije med demonstranti naužili policijskega solzivca, celo krogle Jugoslovanske ljudske armade so kdaj poletele nad nami. In ko sva se s Hazirom vračala po promenadi, sva spet srečala visokega moškega. Pristopil je k nama in prijazno povprašal, od kod sva. Jaz sem iz Maribora, Hazir je domači.
Kar raznežil se je, ko je čul Slovenija, in se sam od sebe predstavil, da je Qazim, da ima tu blizu nepremičninsko agencijo. Kmalu sem spoznal, kako zmotno sem si razlagal prejšnje njegovo disciplinsko posredovanje: "Ma, ne, nisem se zadrl na vaju, ker bi mislil, da sta Srba. Kje pa! Povzdignil sem glas, ker na promenadi obstaja neki red, neki bonton. Gor se gre po desni strani, dol pa po levi. Imate pa prav, pred tremi desetletji so se tukaj tako ločevali Albanci od Srbov in obratno." No, pa smo zagato prijateljsko razčistili, a sam zase sem zgrožen ugotovil, da mi apartheidovski refleks še zmeraj deluje.
Na srečo potresa ni bilo
Na Kosovo sem prišel minule dni v organizaciji mariborskega Združenja Epeka, ki je v Peći odprlo svojo ekspozituro, v kateri bo predvsem pripadnike manjšin v okviru evropskega projekta Erasmus+ izobraževalo za socialno podjetništvo, prirejalo tečaje za upiranje ekstremnemu nacionalizmu, mladim in odrinjenim ponudilo možnost za druženje in kreativno delo.
Priština, kjer je Epeka najprej pripravila tiskovno konferenco, se skokovito razvija in raste. V resnici je vse skupaj prav kaotično. Nove stanovanjske soseske na obrobju centra rastejo kvišku kot gobe po dežju, v centru pa še višje poslovne stavbe v razkošnih stekleno-jeklenih pročeljih, ki neprepoznavno spreminjajo veduto največjega kosovskega mesta.
Krešejo se mnenja o Kurtiju
V začetku februarja je Kosovo dobilo novega premiera Albina Kurtija iz stranke Samoopredelitev (Vetevendosje). Reka upa, da bo Kurti prekinil s korupcijo, ki naj bi bila v nekdanji južni srbski pokrajini, v Srbiji poimenovani Kosovo in Metohija, na kratko Kosmet, razrasla čez vse meje in mere. "Zdi se mi tak dosleden poštenjak. Saj mogoče je to storil zgolj zavoljo političnega marketinga, namreč ko ga je na dom prišla snemat televizija, je rekel, da bi bilo bolje stopiti ven, ker v 65 kvadratnih metrov velikem stanovanju ni prostora za vso televizijsko ekipo in njeno opremo. Tako smo vsaj zvedeli, da živi v dokaj majhnem stanovanju. Seveda pa kot fotoreporter in televizijski sodelavec vem, da danes majhna kvadratura ni več ovira za dober posnetek, ha, ha."
O Kurtiju se sicer mnenja kosovskih Albancev zelo krešejo. Blerim Shala, še en nekdanji novinarski kolega iz tistih težkih časov na prelomu devetdesetih let prejšnjega stoletja, je danes svetovalec kosovskega predsednika Hashima Thacija: "Kurti, sicer levičar, na Kosovu pa, mislim, imajo raje desničarje, obljublja recipročnost v odnosih Kosova s Srbijo. To bo še huje, kakor pa je bila uvedba stoodstotnih kosovskih carin na srbsko blago.
Pomeni, da tako kot Srbija ne priznava Kosova, tudi Kosovo dosledno ne bo več priznavalo Srbije. Državi se bosta tako še težje dogovorili za kak medsebojni modus vivendi." Sploh ker se tudi zdi, da Kurti ne goji več neke posebne kosovske hvaležnosti do Združenih držav Amerike, ki ji je s posredovanjem Nata uspelo leta 1999 in 2000 preprečiti nov srbski genocid na Balkanu. Džemal Agović, ki je ob našem obisku prevzel dolžnosti predsednika kosovske veje Epeke iz Maribora, mi v Peći pravi, da je navsezadnje vseeno, kdo je premier Kosova, saj je dogovor Prištine z Beogradom zelo daleč, državi pa si bosta medsebojno nagajali še lep čas. Agović je pripadnik bošnjaške manjšine na Kosovu. Razlaga mi, da se je albansko naučil sam v 16 letih, odkar s Kosovarji posluje: "Jaz se albansko v šoli nisem učil, naši otroci pa se zdaj vendarle učijo albansko kot tuji jezik. Toda v srbskih enklavah otrok ne poučujejo albansko niti eno uro na teden. Imajo srbski kurikulum, učitelji pa so plačani iz srbskega ministrstva za izobraževanje." Seveda pa se albanski otroci v svojih šolah ne učijo nobenega jezika manjšin, denimo srbskega, bošnjaškega ali morda turškega. Na nek prefinjen način apartheid torej še zmeraj ostaja.
Bolj nepomembni, bolj strogi
Če se z avtom odpravite na pot po zahodnem Balkanu, to je po bivših republikah nekdanje Jugoslavije, vzemite s seboj zvrhan koš dobre volje in dovolj časa za ukvarjanje z absurdnimi predpisi, ki jih te državice uveljavljajo na svojih mejah. V nasprotju z rajnko Jugoslavijo so te državice v belem svetu postale nepomembne. Zato pa krčevito trenirajo strogost, kot da bi bolestno hotele dokazati ravno nasprotno.
Začne se že na slovensko-hrvaški meji. Tu obmejni policisti od ljudi južno od Slovenije in Hrvaške zahtevajo, da pokažejo in potni list in osebno izkaznico. Ko smo na Kosovo prehajali - Srbi bi rekli nadzorno točko, bog nas varji, da kdo reče mejni prehod, so kosovski obmejni organi od srbske potnice v kombiju poleg osebne izkaznice in izpiska iz matične knjige rojstev na tem izpisku zahtevali še fotografijo. Te ni imela. A ko smo policistu rekli, da gre dekle na prireditev, na katero pride tudi ameriški veleposlanik, je nenadoma smela nadaljevati pot.
Pri vračanju s Kosova preko Črne gore so si za nas vzeli čas srbski obmejni organi. Med prtljago so našli rabljeni DJ-kontroler. Sprva so rekli, da ga bodo zasegli, ker ga nismo prijavili. Nato, da bomo morali počakati do ponedeljka - bila je nedelja dopoldne -, da nam globo za domnevno tihotapstvo izreče sodnik za prekrške v Novem Pazarju. Nato smo se zmenili, da smo bili nevedni. Naj torej samo poravnamo 40 evrov carine in lahko nadaljujemo pot takoj. Predmet so srbski cariniki ocenili na vrednost 125 evrov. Če bi ga do 100 evrov, bi ga lahko peljali čez mejo celo brez 32-odstotne carine.
Albanski potencial
Valon Camaj, mladi lastnik motela v predmestju Peći, ki se je vrnil na Kosovo iz Švedske oziroma Nemčije, je dolgo razmišljal, ko sem ga vprašal, ali je cilj Kosova, da se nekoč združi z Albanijo. "Da," končno reče, "mislim, da bi bilo okoli 65 odstotkov kosovskih Albancev za to." Omenim mu, da je po moje Kosovo bolj razvito od Albanije in bi Kosovarji morali v Albanijo še desetletja vlagati težke milijarde, tako kot zahodni Nemci še danes v nekdanjo Vzhodno Nemčijo. Pa se odreže: "Mogoče je Albanija res manj razvita od nas, toda zato pa je v njej tudi več potenciala."
No, seveda sva delala račun brez krčmarja. Največje vprašanje je, ali bi se kosovski politiki kljub drugačni retoriki sploh hoteli odreči sedanjemu statusu, ko so lahko denimo izvoljeni v lastni nacionalni parlament, ko lahko oblikujejo lastno nacionalno vlado in vse drugo kljub omejitvam, kakršno je tudi nepopolno priznanje države Kosovo v svetu.