Pišejo zgodbo mladega benda. Igrajo muziko nekih prejšnjih časov. Imajo dolga desetletja izkušenj in na pogled so ... seniorji. Njihova energija je nalezljiva, zanesenjaška, a najraje imajo blues rock. Darko Ravnikar, Gianni Collori, Andrej Žibert in Boris Šik se imenujejo Piran Express. Tako se imenuje tudi njihov poletni hit, ki se vije od Pirana do Lucije in nazaj, medtem pa poslušalca ponese kar nekaj desetletij v preteklost. Fantje, pardon zreli moški, skupaj ne igrajo niti leto dni, a ustvarili so materiala za dve plošči. Do uradnega izida prve je le še nekaj tednov.
Potem pa so stvari ušle iz vajeti
Dare, kako vas je, seniorje, dovolite opazko, ujela zamisel, da ustanovite bend?
Z Giannijem se poznava kakšnih sedem let. Skrbel je za brezhibnost tehnike pri bendu Hornets, pri katerem sem igral. Oba sva iz Pirana in sva si rekla, zakaj ne bi vzela v roke vsak svojo staro kitaro in šla pogrevat hipijevsko muziko po ulicah obalnih mest. Ne zato, da bi kaj zaslužila, bolj zato, da si izpolniva željo in se s pomočjo glasbe vrneva v tista leta.
Tako se je začelo, potem pa sva izpustila vajeti iz rok (smeh)... Gianniju sem predstavil še svojo avtorsko muziko in kmalu za tem sva šla v studio. Tam naju je producent Denis Horvat spodbudil, pohvalil material in začelo se je. Ujela sva še izkušena glasbenika Andreja in Borisa, zdaj pa smo tukaj!
Tudi navdih za pisanje se je začel razpletati?
Absolutno. Sam niti nisem vedel za ta svoj talent. Tako pa sem se začel bolje spoznavati v poznih letih.
In kakšnega Dareta ste spoznali?
Predvsem takšnega, ki mu gredo izpod rok teksti, ki niso slabi. Takšni, da se lahko berejo tudi kot poezija. Tako so komentirali tudi bolj vešči v tem in priznali, da so celo zelo zelo dobri. To mi je dalo novih moči.
Drugo opažanje pa je, da sem znal tekste spraviti v glasbeno podobo, kot mi je blizu. To je blues rock malce bolj alternativne narave. Ker igramo akustično in se želimo tega držati, nas tudi to dela zanimive. Saj ni enostavno igrati akustičnega rocka.
Pravite akustični rock. Kakšen je rock, ko ugasne elektrika?
Ko ugasne elektrika, je kar težko... (smeh) Ker moraš imeti zanj pravi instrument in roko, elektrika namreč lahko zelo pomaga pri izrazu, ne le glasnosti. Kar je preprosto lažje igrati električno kitaro in dosegati zvoke, ki jih pri akustiki ne - zadeneš in se sliši, zgrešiš in se sliši! Ob tem, da mora leva roka tudi izdatno delati, pri pritiskanju na strune ni nobenega fejka. Seveda pa se tudi akustično igranje prenaša preko ojačevalcev in zvočnikov.
Končno na Obali
Koliko let že takole držite v rokah kitaro?
Štirideset, malo pozno sem začel. (smeh) A nisem nikoli intenzivno igral, ker sem se v življenju ukvarjal z drugimi stvarmi. Šele ko sem se pred petnajstimi leti preselil na Obalo, kjer sta rockenrol in blues rock doma, sem spoznal, da sem na to čakal celo življenje. No, priznam še, da smo imeli v devetdesetih precej resno zastavljen bend in igrali "coverje" Gipssy Kings. To je trajalo le kakšnih pet let.
V vašem govoru res ni primorskega naglasa, torej niste rojeni Primorec?
Res, pred petnajstimi leti sem se šele preselil najprej v Koper in tam je bil stari Snack Bar moj drugi dom. Ve se, da je tam bila doma dobra glasba. Pred sedmimi leti pa sem se našel v Piranu, kjer ... ni mesta, ki bi imelo na kvadratni kilometer toliko glasbenikov. No, tukaj sem res doma!
Zakaj? Kaj ima Piran, da se tja zateče ali tam rodi toliko glasbenikov?
Res so glasbeniki tukaj bolj ali manj domačini, sam sem eden redkih, ki je prišel iz drugih koncev. Nekaj je v Piranu, nekaj ima v zraku, kar sproži to glasbeno čarovnijo, da privrejo na dan ustvarjalna nagnjenja.
Verjetno tudi morje vpliva na vas... ne le kot okno v svet, ampak kot navdih.
Kot del okolja, da. A se obnašam že kot pravi Piranež, Pirančan, in letos se mi je, recimo, uspelo v morje potopiti dvakrat. Na plaži pa tako ali tako ne zdržim več kot tri, štiri minute. Toliko o odnosu do morja. Je pa veliko bolj pomembno kot del ambienta. Morje je širina, je daljava, ogromna masa; barve, ki jih ne moreš opisati ... Z njimi se poigravata nebo in morje...
Tudi v dežju je lepo v Piranu
Tisti iz notranjosti si idilo obmorskih mestec predstavljamo v času od maja do oktobra. In kaj potem, ko Pirančani ostanete sami s seboj?
(Smeh) Takrat je fantastično. Ker je bolj prazno, sicer z manj sonca, a razgledi in občutki sredi zime ne zaostajajo. Tudi v dežju je vedno lepo, predvsem pa je neverjeten mir.
Ste torej vsi v zasedbi Piran Express Pirančani?
Da, vsi štirje smo iz Pirana in to, kar čutimo, igramo. Za zdaj imamo tudi dve pesmi posvečeni našemu mestu, že omenjena Piran Express in še ena lepa - Piran. Ta bo izšla na albumu sredi septembra. Večina pesmi vsebuje nekakšne delčke piranskega miljeja, nikakor pa niso vsi teksti temu posvečeni. Kar nekaj imamo tudi družbeno angažiranih pesmi s kritičnimi teksti. Ti bolj ali manj govorijo o razočaranju nad sodobno družbo, ki pozablja človeka, ki pozablja toplino in odnose. In postaja čedalje bolj površna, celo agresivna. Vse, kar nas obkroža, se nas osebno dotakne in to izražamo z odporom.
Kot pravi Pirančan sem se letos v morje potopil le dvakrat
Dare, od kod ste prišli med glasbenike? Vaše ime je znano tudi iz oglaševalskih krogov ..
Največji del profesionalnega življenja sem delal v marketingu, v večjih oglaševalskih agencijah kot direktor projektov in izvršni direktor marketinga, brendinga turističnih destinacij. Ob kocu kariere sem bil 2016-2017 v Kobilarni Lipica direktor turizma, takrat, ko smo to kontrolirano dali v stečaj. Turizem v Lipici je bil takrat resnično ogrožen, saj so nameravali edini hotel Maestoso prodati, za kar se je zanimal igralniški lobij. Treba je bilo preživeti leto z ogromnim minusom in pripeljati podjetje v kontroliran stečaj, sicer bi bilo tam za vedno konec turizma. A smo obdobje prebrodili in hotel priklopili kobilarni, javnemu zavodu in funkcionira naprej.
Za tem pa ste se predali Obali ... Pa preostali člani?
Gianni Collori in Boris Šik sta bila "od nekdaj" profesionalna glasbenika. Gianni je bil konec šestdesetih let celo v postavi Faraonov. Fanta imata blazno kilometrino. Igrala sta celo skupaj v raznih bendih, med drugim z muziko potovala po Evropi. Naš basist Andrej Žibert je bil tudi aktiven bobnar v devetdesetih, izdal dva albuma avtorske muzike ... Da, vsi trije so glasbeno bolj izkušeni kot jaz, ki sem začel aktivno šele pred desetimi leti.
Zato imate verjetno več izkušenj v liriki in ustvarjanju?
To, da sem avtor tako tekstov kot glasbe, je moj adut. Z njihovo izurjenostjo smo dobra kombinacija. Sploh pa ne gre mimo našega producenta, mojega piranskega soseda Denisa Horvata, ki je s svojim izjemnim občutkom za muziko boter benda. Šele ko je on v studiu naše izdelke opremil, sva se z Giannijem odločila, da je to vredno benda. On, Prekmurec, je eden tistih, ki so prišli od daleč oplemenit glasbeno sceno Pirana.
Če že ritmika teksta lepo pade v muziko, je to zmagovita formula.
Pravite, da igrate to, kar je nadaljevanje prvinskega bluesa, iz katerega izhajajo druge rockovske zvrsti. Kateri glasbeniki pa so vaši najljubši?
Uh, v moji glasbeni zgodovini jih je bilo nešteto. Začel sem s poslušanjem skupine Cream, v kateri so bili Eric Clapton, Ginger Baker in Jack Bruce. Pa Free, ki so bili tipični blues rockerji in še malo psihadelični zraven, potem seveda Jimi Hendrix, velik preskok so bili Let Zeppelin. Še vedno rad vrtim te stare posnetke. Zadnja leta spremljam alternativno rockersko sceno ZDA, kjer so mi najbolj všeč Nine Inch Nails in Queens of the Stone Age.
Kam se jim mudi?
Ker se blues lepo stopi z angleškim jezikom, me zanima, kako se ujameta blues in slovenščina?
Slovenski jezik predstavlja precejšnjo težavo, saj je precej trd in nekako zadane v ritmične ovire. Zato sem vedno občudoval odlične pisce tekstov, kot je Pero Lovšin, saj je znal punk lepo povezati s slovenščino. Ali pa Janez Zmazek blues. Če že ritmika teksta lepo pade v muziko, je to zmagovita formula.
Poletje bo verjetno kmalu vzelo slovo ... Kakšna jesen vas čaka?
Še prej za 8. september napovedujemo koncert v Kopru. Nato pa se posvetimo izidu albuma. Trenutno se ne angažiramo za iskanje nastopov, saj bomo morali najprej javnosti predstaviti svojo glasbo. Glede na to, da igramo izključno avtorsko glasbo, namreč nismo primerni za vsak oder, recimo za bare, kjer so bolj dobrodošle predelave znanih uspešnic. Ko imaš tri, štiri uspešnice, je to že bolj mogoče. Upamo, da bomo do pomladi napredovali v prepoznavnosti.
Slišim, da imate že veliko materiala za naslednjo ploščo?
Res, imamo ga toliko, da naslednji mesec začnemo snemati naslednjo ploščo (smeh) Da, na stara leta smo eksplodirali. Veste, glede na naša leta se nam mudi, če želimo doseči, kar smo si zadali. (smeh)
