Čevljarstvo, nekoč cenjena in nepogrešljiva obrt, se sooča z resnimi izzivi. Čevlji, ki jih danes ljudje prinesejo v popravilo, so izdelani iz cenenih materialov, kot so umetno usnje in plastika, tankih podplatov in lepljenih spojev, ki se hitro uničijo. Takšni materiali so pogosto nepopravljivi ali zahtevajo več dela in stroškov, kot je njihova dejanska vrednost.
Včasih je bil čevelj zasnovan tako, da ga je bilo mogoče popravljati znova in znova," pravi Nikola Golaboski, izkušeni čevljar, ki ima od leta 2012 svojo delavnico v koprskem nakupovalnem centru Supernova Mercator v Olmu. "Danes pa so podplati iz pene, zgornji deli iz slabega umetnega usnja in šivi le za okras. Čevelj preprosto razpade, še preden ga lahko popravimo," ugotavlja.
Najlažje zamenjati gumo na ženskih petah
Tako Golaboski kot 92-letni Ignacij Dominić, ki ima svojo delavnico ob vratih Muda v Kopru, pravita, da večinoma dobijo v popravilo čevlje, superge, torbice in nahrbtnike. Največkrat morata zalepiti kakovostnejšo gumo na obutev, predvsem na pete. "Najlažje in najhitreje je zamenjati gumo na ženskih petah ali kaj zašiti," pojasnita. V preteklosti je bila na petah ženskih čevljev kakovostna, mehka in nedrseča guma, zdaj pa je na večini obutve trda plastika, zaradi katere ženske pri hoji tvegajo boleč zdrs.
Vsake toliko se Golaboski sooči tudi s kakšnim precej zahtevnejšim in dražjim popravilom, kot je na primer menjava zadrge na škornju. To namreč pomeni, da mora po celotni dolžini razparati uničeno zadrgo in na škorenj namestiti novo. "S tem izgubim pol dneva, toda škorenj je 'rešen'," je zadovoljen.
Najdražje je bilo predelovanje preozkih ženskih škornjev. "Prerezal sem škorenj in všil elastični del. To je bilo kar tvegano, saj težko oceniš, ali bo res uspelo tako, kot si si zamislil. Podobno je z vstavljanjem zadrge na škorenj, ki je bil kupljen brez te. Še huje pa je, ko mi kdo prinese čevelj, ki ga je pogrizel pes. To je tudi zahtevno popravilo, ker so luknje in je zelo težko vzpostaviti 'prvotno stanje'," se pošali.
Med posebnostmi so ortopedske rešitve, na primer zvišanje pete na čevlju. Še vedno dobita tudi obutev, ki jo je treba namestiti na kopito in razširiti. "To je mogoče le pri usnjeni obutvi, pri tisti iz umetnih materialov pa to ne pride v poštev, saj se le kratkotrajno razširi in potem zopet skrči, tako da nismo dosegli nič," pojasni Golaboski.
Prav tako je barvanje obutve mogoče le pri usnju, plastika in drugi materiali pa ne vpijejo barve. "Barvam pa samo v črno, ker ta prekrije prvotno barvo. Druge barve se ne obnesejo, niso dovolj obstojne. Prav tako ne barvam semiša, ker vpije preveč barve, se preveč preliva in ne prekrije dobro celotne obutve," še doda.
Zdaj so superge iz plastike
Zlasti mladi prinašajo v popravilo superge, za katere oba čevljarja opažata, da so vse slabše izdelane. Tudi tiste, ki se ponašajo z zvenečimi imeni blagovnih znamk. "V preteklosti so bile superge bistveno kakovostnejše, zdaj so vse iz plastike. Popraviti moram gumo, lepiti dele, zašiti nov opetnik," našteva Golaboski in doda, da ni nujno, da bo popravljena obutev zdržala dolgo, saj je slabe materiale težko kakovostno sanirati.
Eden od največjih izzivov je naraščajoča uporaba lepljenih spojev namesto šivanja. "Lepila, ki se uporabljajo pri sodobni obutvi, so pogosto nezdružljiva s tradicionalnimi tehnikami popravil, zato imamo čevljarji omejene možnosti, da bi trajno sanirali poškodbe. Prav tako so podplati iz umetnih materialov pogosto neprimerni za ponovno obdelavo ali menjavanje, kar dodatno omejuje možnosti popravil," potoži Dominić, ki že petdeset let opravlja čevljarsko dejavnost.
Poleg tega so cene kakovostnih nadomestnih materialov, kot so usnje in robustni podplati, postale kar visoke. V kombinaciji z nizko ceno novih, a nekakovostnih čevljev, se mnogi potrošniki raje odločijo za nakup novega para, namesto da bi dali popraviti starega. Razmah hitre mode, kjer je cilj proizvajalcev, da izdelujejo poceni obutev v velikih količinah, še dodatno prispeva k problemu. Takšni čevlji so pogosto namenjeni le nekajmesečni uporabi, kar je v nasprotju z načeli trajnosti in popravljivosti. "Obutve ne izdelujejo več z mislijo na dolgo dobo uporabe," dodaja Dominić.
Išče čevljarskega vajenca
Oba pravita, da jima dela ne manjka. "Bolj me skrbi, da v sodobni družbi ni več zanimanja za ta poklic. Vajenca je pravzaprav nemogoče dobiti," pravi Dominić. Medtem ko bo Golaboski delo opravljal, "dokler bo lahko", in se ne ukvarja z mislijo, kdo bo prevzel njegovo delavnico, pa se Dominić dogovarja s čevljarjem iz Dutovelj, ki ga bo najverjetneje nasledil.
Dominić se je za čevljarja izučil v šoli v Žireh in pridobil mojstrski izpit, Golaboski pa se je v svet popravila čevljev podal iz hobija, saj je po izobrazbi geometer. "V družinski trgovini s čevlji v Ohridu sem prodajal obutev. Ko je nekdo reklamiral poškodovano obutev, sem sam poskušal kaj popraviti - in tako sem postopoma v tem postajal vedno boljši," spomni Golaboski.
Oba čevljarja se soočata še z eno zanimivo okoliščino, ki vpliva na njuno delo. "Nekateri enostavno ne pridejo iskat popravljene obutve. Nekaj čevljev imam v delavnici že eno leto," je jezen Golaboski. "Vzamem si čas, popravim čevlje, za to porabim čas in material, nato pa nekdo kar ne pride ponje. Ne morem razumeti takšne brezbrižnosti," pove Dominić. Čevlje, ki ne dočakajo prihoda svojega lastnika, odnese v zabojnik za oblačila in obutev ali pa jih komu podari.
