Uroš Gramc
Filmofili bodo te kraje morda poznali, sploh ljubitelji Jamesa Bonda, ki ga v 15. filmu Dih smrti upodablja Timothy Dalton. Tudi v tej klasiki je sicer marsikaj prirejeno, dogajanje na poledenelem Belem jezeru (Weissensee) na avstrijskem koroškem je prestavljeno na drugo stran železne zavese. Britanski tajni agent v svojem aston martinu in v spremstvu lepe čelistke Kare Milovy (igralka Maryam d'Abo) beži českoslovaški policiji ter njihovim ladam in škodam. Pa tudi ledena ploskev je v resnici v pravih zimah, kakršna je bila tudi v filmu, debelejša kot ob prizoru potopa policijskega vozila.
Upor za raj na zemlji
"Tudi do pol metra," je ob našem obisku dejal Christopher Puntigam iz lokalne turistične pisarne. Čeprav smo bili tam poleti, smo precej govorili o hladnejšem delu leta. Najvišje ležeče ledeniško jezero v Ziljski dolini na Koroškem je morda še bolj znano po nizozemskem tekmovanju v hitrostnem drsanju (Alternatieve Elfstedentocht), ki poteka od leta 1989. Gre za vsakoletno prireditev v tretjem in četrtem tednu januarja namenjeno rekreativcem ter profesionalcem, pa tudi tistim, ki se pridejo tja le zabavat. Spremljevalni program je bogat in vse skupaj pritegne več kot pet tisoč ljudi. Vrhunec je dirka na 200 kilometrov, z vsemi krajšimi trasami skupaj je bilo tekmovalcev letos kar 1600, je povedal Puntigam. Belo jezero je eno od prizorišč Dirke enajstih mest, ki je v Guinnessovo knjigo rekordov vpisano kot najdaljše drsalno tekmovanje. Izhaja iz 17. stoletja na Nizozemskem, prirejajo pa ga tudi blizu Lahtija na Finskem in na reki Ottawa v Kanadi.
Gladina je na 930 metrih nadmorske višine, jezero ima v širimo manj kot kilometer, v dolžino 11,5 kilometra, največja globina je 97 metrov. A to še ne pomeni, da je vse leto hladno. Ravno nasprotno, ker se vanj ne stekajo vode z gora ob taljenju snega, ampak se napaja iz podtalnih izvirov, je zelo topla, primerna za kopanje že spomladi. In bi lahko bila celo pitna, pove naš (drugi) kolesarski vodič Wolfgang, saj ima menda najbolj čisto jezersko vodo v Avstriji. Da je to koroško karibsko morje, je ob pogledu na turkizni pas vode ob obrežju ponosen Puntigam. Zelo umirjen je utrip v teh koncih, večina ozemlja je v zaščitenem in nezazidljivem območju. Jezero je zaradi bogatega podvodnega življenja (22 vrst rib) priljubljeno med ribiči, opazili smo tudi številne agencije, ki ponujajo potapljanje ter druge vodne aktivnosti. "Pred 30 leti so razmišljali, da bi naredili cesto okrog jezera, vendar so se prebivalci uprli. Zdaj smo v naravnem parku in imamo raj na zemlji. Obiskovalcev imamo dovolj, nočemo jih še več," je povedal Puntigam.
Brez avta, le s kolesom ali ladjo
Z avtomobilom ni mogoče enega konca jezera povezati z drugim, potrebna je dolga vožnja okrog, zato velja razmisliti, kateri del obiskati. Je pa možno po najkrajši poti z ladjico ali po panoramski s kolesom. Trideset kilometrov ima slednja, ki popelje naokrog, in 800 višinskih metrov. Po severni strani ves čas pelje nad jezerom in s pogledom nanj, na južni je prav tako široka makadamska cesta, ki ni preveč zahtevna, a že redko srečaš kolo brez pomoči elektrike. Ne poteka ob obrežju, ampak med hribi, kmetijami, malce po gozdu, med travniki in pašniki, na najvišji točki pred spustom proti Techendorfu pa ponuja še planinsko kočo Naggler Alm z okrepčilom.
Če si zaželite malce razširiti obzorja, se lahko odpeljete dlje, mi smo izbrali še eno kopalno (Preseško) jezero v bližini. Prevozili smo 30 kilometrov in opravili 250 višincev, te že v prvih kilometrih, ko smo se poslavljali od Belega jezera, na katerega se je ponujal lep razgled. Večina poti do Šmohorja in še dlje je potekala po dolini navzdol ob potoku Gössering, ob katerem je menda odraščal nekdanji avstrijski smučarski as Fritz Strobl. Sicer pa je pri Belem jezeru, nad vasico Techendorf, ki predstavlja središče življenja, tudi manjše smučišče. V topli polovici leta štirisedežnica služi (za tiste v partnerskih nastanitvah, in teh je 80 odstotkov, je vožnja brezplačna), da pohodnike in kolesarje odpelje 400 metrov višje na 1324 metrov, kjer je izhodišče za izlete ali spust v dolino. Trije traili so dolgi od tri do pet kilometrov in so za začetnike ter tiste, ki že obvladajo vožnjo čez korenine in manjše skale. Ni pa kakšnih skokov, ki bi zahtevali še več poguma in znanja, zato polnovzmeteno kolo ni nujno, le priporočljivo.
