(POTEPANJA) Mesto raznolikosti: Od Mozartove kroglice do človeške kumare

Tri mesece zapored bi lahko vsak dan obiskali drug kotiček oziroma se udeležili drugačnega vodenja po mestu Salzburg, pa se vsebina ne bi ponovila. Torej se ga gotovo izplača obiskati večkrat. Pa čeprav je staro mestno jedro z ozkimi uličicami, značilnimi izveski na osrednji ulici Getreidegasse, s katere se lahko umakneš tudi v katero od pasaž, da te prehod kmalu pripelje na drugi konec, pravzaprav majhno. A obenem je torej tako polno vsebine, raznolikosti, da je že sam sprehod po središču, nad katerim dominira simbol mesta, trdnjava Hohensalzburg, posebno doživetje.

Skupino novinarjev iz Slovenije nas je tokrat turistična vodnica Gabi Freischlager peljala na sprehod moderne umetnosti (Walk of Modern Art). Od kod in zakaj na trgih starega mestnega jedra, katerega zgodovina sega že v 7. stoletje, sedanjo podobo pa je najbolj izoblikovalo obdobje baroka, torej raznolike skulpture - od velikih kumar, moškega na zlati krogli do stolov ob reki Salzach? A ne le na teh izpostavljenih, najbolj znanih predelih mesta, sprehod obiskovalce popelje tudi v kotičke, kjer umetnost najmanj pričakujemo. Sicer pa so vse skulpture v bližini starega mestnega jedra in prosto dostopne. Ta umetniška transverzala je nastala na pobudo Fundacije Salzburg in v sodelovanju s Fundacijo za umetnost in kulturo Bonn. Z njo so želeli tradiciji mesta ob bok ponuditi sodobno umetnost.

Med letoma 2002 in 2010 so zato v Salzburg vsako leto v okviru posebnega umetniškega projekta povabili priznanega mednarodnega umetnika, da oblikuje in izdela umetniško delo v javnem prostoru. Ob zaključku, z izdelavo desetega umetniškega projekta, pa so oktobra 2011 projekt zaključili. Nato so leta 2013 vsa umetniška dela s Fundacije Salzburg prenesli na mednarodno zbirko Würth, ki jih sedaj trajno posoja mestu Salzburg.

Makartplatz

Vsaka skulptura predstavlja drugačno interpretacijo mesta, poudarja katero od njegovih identitet, ker je vsak umetnik seveda ubral popolnoma drugačen pristop pri svojem delu, potem ko je imel priložnost obiskati mesto, v njem nekaj časa tudi bivati in se seznaniti z njegovo zgodovino, kulturo in arhitekturo. Mi smo pohod začeli na desnem bregu mesta, ki ga deli reka Salzach, v najbolj znanem, slikovitem in zato gotovo največkrat fotografiranem delu, v parku Mirabell pri mestni hiši. S stopnic na zahodni strani parka se ponuja tudi eden najlepših pogledov proti staremu delu mesta, zlasti če ste ljubitelj umetelno oblikovanih zasaditev rož in zelenja. Ali pa ljubitelj muzikala Moje pesmi, moje sanje. Tukaj je namreč guvernanta zaplesala in zapela z otroki družine Trapp.

V mestni hiši, nekdanji rezidenci salzburških (nad)škofov, je tudi znana dvorana iz belega marmorja, ki pa si je v soboto dopoldne nismo mogli ogledati, ker so si poroke sledile ena za drugo. So pa v parku po več letih, ko so bili na restavriranju, spet na ogled kipi pritlikavcev, nekakšnih dvornih norčkov, ki naj bi simbolizirali vsak en mesec v letu. Vsekakor si torej ta kotiček mesta velja ogledati, ne glede na to, kolikokrat ste že bili v njem. Po izhodu skozi park sprehajalca zaobjame prometni vrvež na Makartplatzu. To je manjši trg s parkom na sredini, ki pa ga obkrožajo prometne ceste. Vanj je svojo okoli pet metrov veliko skulpturo iz patiniranega brona leta 2008 umestil angleški kipar Anthony Cragg. Ime kipa Caldera je geološki izraz za vulkanski krater, ki ima v angleščini tudi poetične konotacije. Znotraj izboklin in vdolbin, različnih oblik, ki trčijo ena v drugo, lahko gledalec razbere tudi človeške obrise. Umetnik je Makartplatz izbral namenoma, ker nenazadnje povezuje pomembne ustanove - cerkev Svete Trojice, muzej z nekdanjim domovanjem družine Mozart in gledališče.

Spirit of Mozart

Od tam je nedaleč stran nabrežje reke, čez katero pelje tudi Državni most (Staatsbrücke), ob njem sta dve zanimivosti. Prva instalacija se imenuje Spirit of Mozart. Postavila jo je svetovno znana umetnica srbskega porekla, performerka Marina Abramović. Skulptura, sestavljena iz sklopa stolov, med njimi pa je eden brez sedala visoko nad tlemi, naj bi bila interaktivna. Montaža iz nerjavnega jekla je vabilo in izziv, da tam tiho sedite in razmišljate sredi sicer živahnega mestnega utripa. Mi smo raje sedli na bližnjo klop, kajti sedala stolov so onečedili ptiči, in prisluhnili razlagi, kaj je umetnica želela sporočiti. Stol, petnajst metrov nad tlemi, je predviden za Mozartovega duha. "Duh je nekaj nevidnega, a ko postaviš sedež zanj, nevidno postane vidno. Kdor sedi in dovolj dolgo razmišlja, bo lahko stopil v povezavo z nevidnimi silami. Mozart in Salzburg sta imela napet odnos. V mladosti je bil zanj Salzburg izhodišče za več daljših potovanj, a njegov duh pripada Salzburgu. Zame je delo gesta za novo in drugačno razumevanje Mozarta, tudi gesta sprave," nam je še razmislek Ambramovićeve prebrala vodnica Gabi.

Na štirih stebrih mosta sta na vsaki strani po dve posebni svetlobni instalaciji avstrijske umetnice Brigitte Kowanz. Izrazijo se zvečer, saj so v steklenih kockah neonski napisi v spomin na stotine vojnih ujetnikov in prisilnih delavcev, ki so delali pri gradnji tega mostu med letoma 1941 do 1945. Običajno bi pot nadaljevali čez most, da bi si na levem bregu ogledali glavne znamenitosti. Mi smo še ostali na desnem in po slikoviti uličici Steingasse raziskovali turistično manj oblegane kotičke ter po kakšnih dvajsetih minutah počasne hoje prišli do dvorca Arenberg s parkom skulptur. Tudi ta vrt, ki je odprt za javnost, je nastal v sodelovanju Fundacije Salzburg in družbe Würth. Na ogled so dela osmih umetnikov.

Sphaera

Nazaj v središče mesta bi se lahko spet sprehodili, toda mi smo se peljali z mestnim trolejbusom. Dodajmo, da nakup turistične kartice Salzburg card za poljubno dolžino dni poleg brezplačnega obiska številnih kulturnih ustanov omogoča tudi brezplačen javni prevoz. Tudi z vzpenjačo na trdnjavo ali na grič Mönchberg, kjer je Muzej moderne umetnosti. Ljubitelji te sodobne umetnosti bodo v njem prav tako našli slednje, postavitve priznanih umetnikov, ki s svojimi deli odsevajo aktualne probleme v družbi - odnos do žensk, narave ... Sicer pa je ta moderna stavba vredna obiska že zaradi tega, ker je od tam lep razgled na staro mestno jedro. Priljubljena pa je tudi zaradi velike terase z barom in restavracijo.

Najbolj prepoznavna in znana med skulpturami sprehoda pa je gotovo velika bronasta skulptura nemškega umetnika Stephana Balkenhola, imenovana Sphaera (staro grško ime za kroglo) na Kapitelplatzu, za katedralo. Gre za projekt iz leta 2007. V krogli z zlatim sijajem odseva sonce (nadeli so ji ime Mozartova kroglica), visoka je približno devet metrov, na vrhu pa stoji moški, oblečen v belo srajco in črne hlače. Moški je brez izraza in čustev, je torej slehernik, anonimnež. Enako nevtralnost izraža njegova ženska dvojnica, skulptura Ženska v skali, ki pa je obenem precej manj opazno postavljena in veliko manjša v skali na Tos­caninihofu. Svoj odgovor, kdo sta, moramo poiskati sami. Nam pa da tudi misliti o odnosu do spolov.

Kumare

Prav tako ali še bolj znane so Kumare Erwina Wurma iz leta 2011. Stojijo v Furtwänglerparku pri tržnici (za Kolegijsko cerkvijo). Wurmu pravijo tudi, da je mojster neobičajnega humorja. Banalne predmete, kot so kumare, postavljene nasproti festivalskih dvoran, je povz­dignil v umetnine, ki lebdijo med kritično ironijo, parodijo in zbadanjem. Tudi sebe je na eni od razstav v Muzeju moderne umetnosti z avtoportretom predstavil kot kisano kumaro.

Sicer pa je prvi umetniški projekt leta 2002 pod okriljem Fundacije Salzburg ustvaril nemški slikar in kipar Anselm Kiefer. Gre za umetniško instalacijo A. E. I. O. U., nedaleč stran od omenjenih skulptur kumar, v posebnem prostoru - kocki. Sam naslov se sicer navezuje na cesarja Friderika III. in njegovo geslo Austria Est Imperare Orbi Universo (Avstrija mora vladati svetu). Prostor so zgradili po umetnikovih željah in je zamišljen kot Trnuljčica, ki jo lahko obudi vsak gledalec.

Seveda je trajalo kar nekaj časa, da je sicer zelo tradicionalno mesto te skulpture sprejelo. Ob nastanku so razburile, bile deležne številnih kritik. Sedaj pa že imajo vzdevke in domačini jih z veseljem pokažejo.