Barbara Bradač
Dobrovoljna druščina Večerovega izleta (pod vodstvom Gregorja Bedjaniča iz Turistične agencije Sonček) je pot po Skandinaviji nadaljevala najprej v Malmö, nato v Stockholm. Tja smo se odpravili s hitrim vlakom, ki je za okoli 580 kilometrov dolgo pot potreboval štiri ure in pol. Vlak je najboljša izbira za potovanje med prestolnicama Danske in Švedske. Kondukter vozovnic ne preverja, pač pa po vagonih pozove potnike, da se usedejo na svoje s kupljenimi vozovnicami dodeljene sedeže, in tako hitro ugotovi, ali kak potnik "hodi viška". Prostorni sedeži, klimatska naprava, brezplačen WiFi in bistro, kjer smo se lahko okrepčali, in pogled na švedsko podeželje so poskrbeli, da je čas hitro minil.
Švedska je drugačna od Danske. Že samo statistično. Švedska je desetkrat večja, ima pa dobrih deset milijonov prebivalcev, Danska jih ima sedem. Tudi priseljevalna politika je drugačna. Medtem ko Danska omejuje, kdo lahko pri njih ostane, je Švedska bolj širokogrudna. V tej državi naj bi po nekaterih podatkih bilo že okoli 20 odstotkov prebivalcev, ki imajo korenine od drugod, največ je Turkov, sledijo prebivalci nekdanje Jugoslavije, nato Poljaki ...
Prvi dan v Stockholmu, kamor smo prispeli pozno popoldne, seveda nismo mogli mimo koncertne dvorane, ki sama po sebi ne bi bila nič posebnega, če ne bi tam vsako leto podelili Nobelovih nagrad. V Stockholmu se je namreč leta 1833 rodil Alfred Nobel. Le nagrado za mir v skladu s tradicijo podelijo v Oslu. Letos se je Nobelov odbor odločil, da jo podeli japonski organizaciji Nihon Hidankyo. To je ljudsko gibanje preživelih ob eksploziji atomske bomb v Hirošimi in Nagasakiju, znano je tudi kot Hibakuša. Nagrado bodo prejeli za svoje prizadevanje za svet brez jedrskega orožja in za pričevanja, ki dokazujejo, da jedrsko orožje ne sme biti nikoli več uporabljeno. Nobelove nagrade vsako leto podeljujejo 10. decembra, na obletnico smrti Nobela.
Nedaleč stran od koncertne dvorane je spominska plošča Olofa Palmeja. Ta preprosta plošča je na pločniku na križišču Sveavägen in Tunnelgatan, ki označuje mesto, kjer je bil 28. februarja 1986 iz neposredne bližine ustreljen Olaf Palme. Tistega večera se je skupaj z ženo Lisbet Palme vračal domov po najbolj prometni cesti na Švedskem brez svojih varnostnikov, kar je storil večkrat, potem ko sta si v kinu Grand ogledala The Mozart Brothers. Iz neposredne bližine je bil ustreljen v hrbet. Bil je mrtev, preden je padel na tla. Za umor ni bil obsojen nihče; 34 let po atentatu so Švedi končali preiskavo, saj je tožilec Krister Petersson prepričan, da je Palmeja ubil grafični oblikovalec Stig Engström, ki pa je že umrl. Palme je bil predsednik švedske Socialdemokratske stranke med letoma 1969 in 1986 ter predsednik švedske vlade v dveh mandatih, od leta 1969 do 1976 in od leta 1982 do 28. februarja 1986. Bil je polarizajoča osebnost, marsikomu trn v peti.
Vasa je bila najdena!
Največja znamenitost Stockholma, pravzaprav Švedske, je Vasa. To je švedska vojaška ladja, ki se je potopila na svoji krstni plovbi 10. avgusta 1628, potem ko je izplula iz stockholmskega pristanišča in preplula le 1300 metrov. Zanimivo, tudi Titanik se je potopil na svoji prvi plovbi.
Ladjo Vasa je naročil švedski kralj Gustav II. Adolf, v Stockholmu pa jo je zgradilo približno 400 moških in žensk; konstrukcijo so pričeli izdelovati leta 1626. Bila je mogočna ladja s tremi jambori in desetimi jadri, v višino je merila 52 metrov, v dolžino 69 metrov, tehtala je 1200 ton. S svojimi 64 topovi naj bi bila Vasa pomembna ladja v švedski mornarici. Tudi nas je očarala ta ogromna še danes lepotica, čeprav je preživela 333 let na morskem dnu. Danes je namreč v muzeju, ki so ga zgradili posebej zanjo. Vaso je našel Anders Franzén, ki je bil že kot otrok navdušen nad potopljenimi ladjami v stockholmskem arhipelagu. S pomočjo informacij v dokumentih iz 17. stoletja je Franzén vsako poletje med letoma 1954 in 1956 iskal ladjo z uporabo oprijemalnih kavljev, ki so jih motorni čolni vlekli po morskem dnu. Ko sta 25. avgusta s potapljačem Perom Edvinom Fältingom iskala ladjo v bližini otoka Beckholmen, se je kavelj zataknil za nekaj velikega, izdelanega iz hrasta. Vasa je bila najdena! Če se ne bi potopila, danes ne bi mogli občudovati, kaj so Švedi bili sposobni narediti v 17. stoletju. Še danes 98 odstotkov ladje sestavljajo prvotni deli in več sto izrezljanih skulptur. Našli so več tisoč njenih delcev. Vasa ne bo večna, ampak v Muzeju Vasa se trudijo, da jo ohranijo čim dlje. V muzeju vsak dan v različnih jezikih predvajajo tudi film o tej ladji, kjer povedo, da se je ladja potopila le v nekaj minutah in da je 30 ljudi utonilo. In opišejo zgodbo, kakšen neizmeren podvig je bil leta 1961 dvig na površje. Fascinira njena velikost, ki te osupne, ko vstopiš v muzej. Očarajo številni detajli in na čase se zdi, da bi brez težav ponovno zaplula.
Waterloo, Mamma Mia, Dancing Queen
Drugi Večerovi in Sončkovi popotniki so bili bolj navdušeni nad novejšo zgodovino. Nismo mogli mimo glasbenega fenomena skupine Abba, ki je pred točno 50 leti zmagala na Evroviziji s skladbo Waterloo in s tem začeli pohod na svetovno glasbeno sceno. So eni redkih, ki jim je uspelo unovčiti zmago na Evroviziji. V Muzeju Abba so se lahko preizkusili, kako bi bilo biti na odru s skupino, saj lahko postanete peti član skupine Abba tako, da nastopite na velikem hologramskem odru skupaj z Agnetho, Björnom, Bennyjem in Frido. Lahko zapojete v slavnem studiu Polar ali preizkusite svoje znanje v kvizu skupine Abba. Čeprav od leta 1982 več ne nastopajo, še danes odmevajo njihove pesmi po celem svetu, in čeprav so jim ponujali bajne denarce za ponoven skupni nastop, se ta doslej še ni zgodil.
Tretji pa smo si namesto muzeja raje privoščili fiko. Če imajo Danci hygge, imajo Švedi fiko. Oni ne gredo na kavo, gredo na fiko, ki se lahko lahko zgodi kadarkoli, zjutraj in zvečer. Fiko lahko imamo doma, v službi ali kavarni, s sodelavci, družino, prijatelji. Ta običaj se po možnosti izvede večkrat na dan. Fika je sproščanje ob počasnem pitju kave, ob tem pa si Švedi zraven privoščijo še nekaj sladkega. Najpogosteje je to kanelbullar oziroma cimetov zvitek. Lahko je tudi nostalgična švedska klasična dammsugare, kremasta poslastica, narejene iz ostankov torte, zvitih v rolico, obdano z zelenim marcipanom, na vsaki strani pa namočeno v čokolado. Tu je še semla ali princeska, pa mazarin torta iz krhkega testa z marcipanovim nadevom, okrašena s čokoladno, pomarančno ali rumovo glazuro. Brezčasna sladka klasika s kraljevo dediščino je značilna zelena princesina torta, ki ni le eno najbolj priljubljenih peciv na Švedskem, ampak je tudi izum Stockholma. Kapučino s kanelbullarjem je stal slabih šest evrov.
Na Finskem nič brez savne
S trajektom, pred katerim se lahko skrije vsak trajekt Jadrolinije, ali kot je komentiral eden od potnikov, kdor ni zadovoljen s to namestitvijo, ni nikoli potoval z Jadrolinijo. Sprejme skoraj 400 osebnih vozil. Na ladji nam nič ni manjkalo. To je križarka in trajekt v enem. Lahko si ogledaš predstavo, ne manjkajo fitnes, welness s savno, ogromen duty free ... Po kanalih smo se več kot sto kilometrov vozili do odprtega morja in opazovali Stockholmski arhipelag, ki je ena najlepših naravnih znamenitosti Švedske in obsega približno 30.000 otokov, otočkov in čeri. Občasno se pelješ le nekaj deset metrov od kopnega. Dobrih 15 ur smo se vozilo do naše zadnje skandinavske prestolnice.
Spremenilo se je tudi vreme, saj smo iz sončnega Stockholma prispeli v deževne Helsinke, a nam dežne kaplje niso preprečile sprehoda in ogleda nekaterih največjih znamenitostih. Helsinki niso veliko mesto, obhodili smo ga v dve urah. Na Finskem nič ne poteka brez savne. Še SkyWheel Helsinki, ki je 40 metrov visoko razgledno kolo v središču Helsinkov. Ena od njegovih gondolskih kabin, SkySauna, je prva svetovna savna na panoramskem kolesu. In seveda smo savno, sicer v hotelu, preizkusili tudi gostje, kjer smo se družili s Finci. Gost iz Laponske je povedal, da so tam imeli celo prej savne kot tuše in da na Finskem ne obstaja hiša, ki ne bi imela savne, pa ne samo ene, tudi pet, kot jih ima danes naš sogovornik. Savna je njihov način življenja, in kot so povedali sosavnarji, jo obiščejo vsaj petkrat na teden.
Kako v Helsinkih pridobiti nov osebni dokument?
Savno si je potnik Tinček (moj mož) privoščil in si jo zaslužil po odisejadi. Namreč med sprehodom mu je nekdo ukradel denarnico, kar je ugotovil šele, ko je želel plačati kavo. Pa če bi bila le denarnica, bi še zamahnil z roko, v njej ni bilo veliko gotovine. A v denarnici je bila poleg bančnih kartic tudi osebna izkaznica. Edini osebni dokument, ki ga je nujno potreboval za vrnitev v Slovenijo naslednje jutro. Ob klicu na slovensko veleposlaništvo na Danskem, ki je pristojno tudi za Finsko (tam namreč predstavništva nimamo), je dobil napotek, da se lahko obrne na katerokoli veleposlaništvo države Evropske unije v Helsinkih. Edino logično vprašanje je bilo, na katero. Nasvet, da so v takšnih primerih najbolj učinkoviti in hitri Madžari, se je izkazal za zlata vreden. Njihov sodelavec Mikko Cajanus, razumevajoč in pripravljen pomagati, je postal neprecenljiv sopotnik preostanka dneva, pa čeprav le preko telefona in elektronskih sporočil. Kljub vsemu razumevanju je za izdajo potnega lista za vrnitev potreboval kopijo potnega lista, policijsko poročilo, osebno fotografijo in podatke letalske vozovnice za vrnitev. In vse to je moral pridobiti in še priti do ambasade, preden jo zaprejo ob 18. uri, kar pomeni, da je četrtino dneva preživel v dirki s časom. Helsinki nimajo policijskih postaj po mestu, kot jih imamo v Mariboru, pač pa imajo eno policijsko upravo v predelu Pasili.
Kar se je izkazalo za dobro, saj je tam srce prav železniška postaja, ki je druga najbolj obiskana na Finskem. In vsak vlak v Helsinkih pelje tja. Sprejel ga je policist, za katerega lahko mirno zapišem, da je tik pred upokojitvijo. Najprej lastnoročna zabeležka na list papirja, nato posamični udarci po črkah na tipkovnici. Tik, tak. Jezikovna bariera v angleškem jeziku je bila le tolikšna, da je bilo večkrat treba kaj črkovati ali ponavljati. Drugače brezhibno.
Zoprn dogodek je poskušal policist malo razvedriti z nasvetom, da naj Tinček raje podaljša potovanje in se odpravi smučat v Levi, kjer še vedno poteka tekma za svetovni pokal v alpskem smučanju v primerjavi z Mariborom. Zelo dobro je namreč policist vedel za Maribor in za Zlato lisico. Potem ko sva večkrat obredla izjemen Mall of Tripla, ki je del železniške postaje. In se je Tinček fotografiral v samopostrežnici, prepričan, da bo dovolj digitalna fotografija, a ga je na srečo poklical Cajanus. Ne, fotografija mora biti v fizični obliki. Tik tak. Seveda imajo tudi fotografa v tem ogromnem nakupovalnem centru. Celo tako prijazno fotografinjo, ki je sama preverila, kakšne so obvezne mere fotografije za slovenske osebne dokumente. Tik tak. Skok na avtobus, ki sva ga ujela v času največjih gneč na cesti, ob 17. uri. Pot, ki običajno traja 20 minut, je tako trajala 40. Sprotna sporočila na madžarsko ambasado, da sva na poti in prošnja, naj ne zaprejo prej vrat. In prijazna Zsanett je zagotovila, naj samo v miru pride, da ga bo počakala ne glede na uro. Aja, ves čas ni samo deževalo, vlivalo je. In res. Zsanett je imela večino dokumentov že pripravljenih, namreč tudi slovenska ambasada na Danskem je hitro posredovala soglasje za izdajo začasne listine. In ura je bila točno 18., ko je imel v rokah ta, nujen dokument za vrnitev. In naslednji da, njegovega osebnega dokumenta na letališču in pred vstopom na letalo ni pogledal nihče. Smo pa od železniške postaje do letališča, ki sta povezana s številnimi tekočimi stopnicami, lahko poslušali in gledali posnetke odlomkov oper na ogromnem ekranu.
Naporno popotovanje po skandinavskih prestolnicah je v vseh potnikih pustilo globok vtis. Vsak kotiček, ki smo ga raziskali, nas je obogatil z novimi spoznanji in čudovitimi razgledi. Navkljub utrujenosti smo se vrnili zadovoljni, polni vtisov, obogateni z nepozabnimi doživetji in prešernimi nasmehi na obrazih, saj smo odkrivali mesta, kjer se preteklost prepleta s sodobnostjo.
P. S.: Dan po vrnitvi je Tinček prejel telefonski klic iz službe, kjer so mu povedali, da ga želi kontaktirati Italijan po imenu Tiziano. Tinček ga je poklical nazaj, in izkazalo se je, da je Tiziano v Helsinkih našel njegovo denarnico na pločniku pred restavracijo Scolare, kjer dela. V denarnici ni bilo denarja, so pa bili vsi dokumenti. Tiziano, ki prihaja iz Riminija in uvaža nekaj italijanskih vin na Finsko, je prek spleta poiskal, kje Tinček dela, da bi navezal stik z njim. Vse dokumente mu je nato prijazno poslal po pošti. Dokaz, da po vsem svetu obstajajo prijazni ljudje.
