Pravi advent v Mariboru smo našli šele, ko so nam ga vzeli

Že dolgo mesta prodajajo turistični advent, svetleča, skoraj festivalska dogajanja so postala dober biznis, nekatera uspejo obdržati predbožični čar in čudenje, druga ti dajo občutek, da si del industrije lučk in sladkarij. A v domala vseh je kuhanček simbol. Mariborska tradicija pa - obresti čim več adventnih prestolnic in nato doma razpravljati o tem, katera je lepša in zakaj je Maribor v tej ligi popolnoma nekonkurenčen. In žal je res. Moj najljubši spomin je recimo še vedno Budimpešta z nenormalno nizkimi temperaturami in hudo nenavadnim kopališčem, a nekako najbolj pristna. Ne vem, zakaj, ampak advent v Budimpešti mi je ljubši od dunajskega, Schönbrunn gor ali dol, mesto potrebuje sem in tja tudi kako napako, da je lahko še bolj osupljivo in bleščeče.

No, medtem je Maribor še kar iskal adventno identiteto, vsako leto se je konec novembra mestna oblast spomnila, da bo kmalu treba izobesiti lučke in sestaviti zabavni program, kar se je kakopak poznalo pri izvedbi. Namesto prešerno nasmejanih gruč meščanov se je sem in tja po ulicah našel kak sprehajalec psa in nekdo, ki je hitel iz službe. Mesto se je adventnemu druženju privajalo le počasi, verjetno zato, ker se nobeni oblasti ni dalo prav zares ukvarjati z drobnarijami, kot so lučke, če se lahko s silnimi investicijami, a postopoma se je pričel adventni upor. Uprli so se gostinci, ki so pač sami ustvarili advent na Grajskem trgu, društvo Hiša! je pričelo z Lumino in otroškimi praznovanji v Vilinskem mestu. Do lani se je zadeva toliko prijela, da smo celo prebavljali bizarne prenose koncertov na Trgu Leona Štuklja, samo, da se je v mestu nekaj dogajalo. Mariborski mestni advent je metalo tudi že v druge skrajnosti, zato je bilo dovolj že, da so gorele lučke in da se je na odru pač nekaj dogajalo. Tudi gostinci so ugotovili, da za Maribor ni več dobro vse, kar teče, ostalo pa že bo, in nekoliko dvignili nivo ponudbe, kuhančki pa niso več pomenili le hudo presladkane čmige, ki je zahtevala obvezno souporabo rupuruta. Okej, res je, da v Mariboru mnogi adventarji odštevajo dneve do božiča ne toliko s kuhančkom kot s klenim liter-liter, kar je večkrat nekoliko pokvarilo čarobnost družinskega dela leta, a bistvo je druženje pred finišem leta in ne sredstva. Skratka, v dvajsetih letih 21. stoletja je mesto počasi našlo svoj advent in se pričelo morda celo navajati na dejstvo, da ni nujno vsak večer martinovanje in da je v tem času lahko lep že sprehod po ulicah.

Do leta 2020, ko nam je vse skupaj odvzela epidemija. Sledi samoovadba - priznam, da sem prejšnji vikend na Trgu svobode kradoma spila kuhanček. Kot v srednji šoli smo se postavili ob Vinag, držali razdaljo kot nekoč, ko smo to počeli zato, ker so nas preplavljali hormoni, študirali smo celo, da bi odšli pred Prvo kot nekoč. Res, nekaj čudno srednješolskega je bilo v vsem skupaj. Sploh, ko se je na trg pripeljal še policijski avtomobil in smo kradoma pogledovali na ure, kdaj se bodo približale deveti in bo treba domov, a nekako je bilo vredno. Delno zaradi otrok, ki so navdušeno skakali in raziskovali nove kotičke in skupke lučk in modrovali o tem, da je pa oni podhod pri knjižnici res najlepši. Nad zamaskiranimi usti so se smejale oči in bilo je vredno. Meni pa je nenavadno, da smo pravi advent v Mariboru našli šele, ko so nam ga vzeli.