Vzemite si pol ure in pomagajte ornitologom šteti ptice

Nekako tako kot mala jaz, ki sem enako počela pri dedku in babici, in generacije otrok, ki se bodo še čudile tem malim obiskom. In nekako tako, kot se čudijo darilom pod smrečico, čeprav so pri ptičih zadeve veliko bolj jasne in hrana pretežno vedno zagotavlja obisk, brez naprezanja in pridig kot pri možeh. Skratka, zima je čas za strašne živžave in najlepši so jutranji, pravzaprav zasneženi jutranji. Kot bi se, ko zapade sneg, precejšen del sveta upočasnil in naredil prostor za reči, ki so res pomembne. Recimo tiho občudovanje in nosek na okenski šipi.

Gojenje teh malih veselj se mi zdi precej pomembno, sploh v času, ko se preveč ukvarjamo sami s sabo. Že res, da smo v lockdown tesnobi odkrili naravo v občini, a sodeč po zabeležjih na omrežjih, se še vedno zdi, da je narava predvsem kulisa za toležeči "saj sem v redu" in bomo, takoj ko se bo dalo, zdrveli nazaj v družbo gneče in hitenja. Morda je le občutek, ampak nič ne kaže, da bi zaradi nenehnih obiskov narave kaj bolj dojeli njeno delovanje in precej preprosto dejstvo, da smo v precejšnji meri v njej le zelo hitro minljiv košček. Ki je sicer razvil strašna orodja za obvladovanje narave, pa ga vendarle lahko spodnese nekaj dosti manjšega in preprostega, kot je ptič, recimo virus. Pa naj na tem mestu spomnim, da se vsa ta zadeva z virusom ni zgodila slučajno, ampak zato, ker je človek preveč posegel v naravo. To, da se je zgodilo v Aziji, kjer ponekod res gojijo skrajno nevarne odnose z bitji iz narave, kot so denimo odnosi na mokrih tržnicah, kjer živali v nagrmadenih kletkah čakajo na zakol v restavracijah, je kljub vsemu zgolj slučaj. Res je, da je že po verjetnostnem računu tam možnost preskoka virusa na ljudi zaradi tesnih stikov med živalmi in ljudmi večja, a zgodilo bi se lahko tudi drugje. In se že je, denimo v primeru prašičje gripe v Mehiki, kjer je zadeva minila bistveno bolj mirno. Motnje v naravnem redu, kot si jih je zamislil človek, so pač nevarne. Tudi najverjetnejši kandidati za naravni rezervoar ebole so netopirji, do ljudi pa je verjetno prišla z gorilami in šimpanzi. Glavni vzrok za preskok? Deforestacija, pospešeno sekanje gozdov v centralni Afriki. Brez tega početja bi zadeva najverjetneje ostala kje v džungli ali pa se brez preskokov z ljudi na živali in spet nazaj sploh ne bi razvila. Skratka, odnos človek narava je zaradi človeka en sam velik konflikt in verjetno bi se v tej epidemični nočni mori morali več spraševati tudi o tem. Ker rešitev ni še večje oddaljevanje in nadvladovanje naravnih sistemov, ampak izboljšanje sosedskih odnosov. Ker če kaj, danes znanje imamo, manjka pa velika porcija spoštovanja. In ta se lahko začne tudi s ptičjo hišico. Kajti že res, da se vračamo nazaj k naravi, a zdi se, da po napačni poti. Jemo organsko in se izogibamo kemiji tudi tam, kjer ponuja dobre rešitve, napredku, ki je pravzaprav nujen, kadar recimo razvije cepivo.

Kako poiskati pravo pot? Niti ne s čustvi, ampak z razumom in opazovanjem. Tudi ptičjih druščin pri krmilnicah - ortodoksni ptičarji bi rekli, da je tudi to vmešavanje v naravni red. A kaj, tudi gradnja sosesk, kjer so bili nekoč gozdovi, je isto.

* V času od ponedeljka, 25. januarja, do nedelje, 31. januarja, si lahko vzamete pol ure in pomagate ornitologom šteti ptice v okolici vašega doma. Več na spletnih straneh DOPPS.