A malce nasilna tradicija je tu in postala je naša, pa naj babice še tako neutrudno razlagajo, da je gregorjevo čisto dober, domač in polnovreden praznik. Pod črto pa - kljub posvojitvi globalnega potrošniškega trenda bo Valentin vedno malce prisiljeno obredje in mi bomo pretežno viseli nekje vmes, kar ga dela še bolj težavnega, ker ne veš, kako resno ga jemati. Se ukvarjati s srčki in rožami, ker se spodobi, ali biti frajer in se upreti potrošništvu, saj ona ne nazadnje že dolgo pravi, da ji za te profanosti itak ni mar in da je osmi marec veliko bolj pomemben praznik. Ampak po drugi strani kar prezreti pa ga tudi ne gre, lahko pustiš slab vtis. Dobro, no ... Nekaj malega, toliko, da bo, sigurno imajo na pumpi kaj ... In cincanje se je še eno leto zaključilo s šopkom vrtnic iz diskontnega trgovca, ki se bodo že jutri priklonile težnosti.
Toaletni papir je posut s srčki
Drugi problem je, da vesolje ne daje ravno nekega zagotovila, da boš ravno 14. februarja zaznaval kakšno pretirano zaljubljeno občutje. Mislim tisto, ki črviči, ki povzroča hude motnje pozornosti in včasih lahko celo škodi zdravju. Čeprav je zaljubljenost pogosto romantizirana ali sentimentalna, je brutalna resničnost pač taka, da mnogi med nami v tej fazi doživljamo dokaj neprijetne simptome. Slabost, obup, utripajoče srce, izguba apetita, nespečnost, razpoloženje - zveni znano? Danes raziskave ljubezenske znanosti prepoznavajo načine, kako nevrotransmiterji dopamin, adrenalin in serotonin v možganih povzročajo pogosto neprijetne fizične simptome, ki jih imajo ljudje, ko so zaljubljeni. Študije ugotavljajo, da je romantična ljubezen motivacija ali ciljno usmerjeno stanje, ki vodi do čustev ali občutkov, kot sta evforija ali tesnoba. Nasprotno lahko razočaranje vodi v še bolj stresna stanja in prave krize. Oboje je obstajalo že od nekdaj in že v srednjem veku je bila zaljubljenost obravnavana kot resno bolezensko stanje, neravnovesje med štirimi sestavinami telesa in duše, ki so bile takrat medsebojno pogojene, so celo zelo resno zdravili. Predvidevali so, da gre za globoko zakoreninjeno stanje melanholične ljubezni. Terapija je vključevala izpostavljenost svetlobi, vrtovom in naravi, umirjenost in počitek, vdihavanje eteričnih olj, predpisali pa so tudi tople kopeli z rastlinami, kot so lokvanji in vijolice. Priporočeno je bilo prehranjevanje z jagnjetino, zeleno solato, jajci, ribami in zrelim sadjem, pa tudi s koreninami zlatičevk, kar sodi med bolj tvegane terapije, saj so precej strupene. Prekomerni "črni žolč" ljubezenske melanholije so zdravili s čistili, odvajali in puščanjem krvi ter tako znova uravnotežili telo in dušo. Ljubezen so jemali precej resno in nedosegljivost ali izguba objekta obžalovanja je bila velika travma. No, v primeru srednjeveških religioznih žensk je bil ljubljeni pogosto Kristus, kar je dalo takratnim duhovnim zdravilcem precej dela.
Kasneje diagnoze in terapije niso bile več tako resne, zaljubljenost, naj bo cvetoča ali zlomljena, se ni obravnavala tako resno. Čeprav se nekako ne morem znebiti občutka, da ravno na tisto polico s plastičnimi srčki ali na toaletni papir pa tudi ne sodi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
