Nič ne bo s hitrimi popoldanskimi obiski, ko bi on tradicionalno doma naznanil, da "samo na hitro skoči po neke papirje v pisarno", in se nato žarečega obraza in skrivnostno olajšanega koraka nekaj ur kasneje vrnil domov. S sumljivo prijaznim šopkom dolgostebelnih vrtnic. Valentinovo 2021 bo v celoti posvečeno boljšim polovicam. Ne le da pade na nedeljo, ko večina v službi nima kaj iskati, tudi korona je poskrbela, da bomo, tako kot večino zadnjega leta, ostali kar lepo doma. In furali idilično karantensko družinsko življenje.
Priznam, kesam se, da sem skozi leta nad praznovanjem praznika ljubezni tako posmehljivo vihal nos. Kaj bi dal, da bi letos lahko sedel v kinodvorani, ob še eni slabi romantični komediji z Jennifer Aniston, ali v restavraciji opazoval sveže parčke, ki živčno z vilicami brodijo po krožniku, polnem njokov, in si nimajo ničesar povedati, saj so z mislimi že davno zašli v nadaljevanje večera, ki se bo brez besed sklenilo nekje pod pasom. Nič hudega, če bi bila restavracija natrpana z ljudmi, če bi zrak dehtel po Naomi Campbell, malizii in solatnem kisu. Pa kaj, če bi se film spet končal s poroko in bi najstniki okoli mene drug drugemu z jeziki nameščali zobne aparate. Tako zelo si želim stare patetike. A nič ne bo. Naš največji civilizacijski dosežek trenutno ostaja to, da si končno spet lahko kupimo novo spodnje perilo in da naši bledi palci v valentinovsko noč ne bodo štrleli iz luknjastih nogavic in da partnerji z nas ne bodo vlekli gat, ki bolj kot na seksi oblačilo spominjajo na ementaler. Daleč smo prišli.
Praznike in posebne dni potrebujemo bolj kot kadarkoli. Monotonija vsakdana se je začela nabirati v naših celicah in se spreminjati v zagrenjenost. Zato se ji je treba upreti z vsemi štirimi, no, petimi, če smo že ravno pri prazniku ljubezni. Ne sme biti le še en povprečen dan sredi neskončno butaste pandemije. Uporniško je treba pripraviti nekaj prazničnega programa, pa naj bo to dolg sprehod po poti, po kateri sta hodila še v časih, ko si še nista šla tako zelo na živce, svečana večerja za lepo pogrnjeno mizo, piknik na domači preprogi, film, ki ga imata oba rada, ali seks v prostoru, v katerem sta v zadnjem letu bila malo manj. Ali seks nasploh. Sploh zdaj, ko sta ugotovila, da se celo sredi karantene v spalnici drug na drugega ne spravita tako pogosto, kot bi se po nekaterih merilih spodobilo. Nabralo se je vsega. Težkih dni, polnih negotovosti, slabih novic, zamer, položnic, kreditov, stresa kilogramov in čustvene prtljage. A bodita to nedeljo, vsaj za en večer, spet vidva. Človek, ki preneha praznovati, je človek, ki preneha živeti. Predaja je za slabiče. Privoščljivi svet samo čaka, da padeta, in tega užitka ne dovolita nikomur. Praznujta sebe, svoja skupna leta, to, da sta se skupaj nekako prebila skozi zgodovinsko težko obdobje.
In če se vama zdi, da po vseh teh letih nimata več ničesar skupnega, poskusita kozarec videti na pol poln. Tudi če večino časa hodita po ločenih poteh, bo vajina skupna točka za vedno ostala smrtonosna kuga, ki je ohromila svet.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
