Priznam, znašel sem se v skušnjavi, ki je te dni najbolj prepovedana od vseh

Med počasnimi koraki sem izpod dežnika pogledoval sem in tja, če bi na kakšnem vogalu postopal sumljiv tip z dolgim plaščem. Srečala bi se s pogledom, on bi mi diskretno nakazal, naj mu sledim v zakotno ulico. Tam bi razprl plašč, pod katerim bi se skrivali lončki s klinčki in termovka. Vprašal bi me: "Kaj boš?" Jaz pa bi mu odvrnil, da rdečega z malo sladkorja. Živčno bi pogledal levo in desno, če naju morebiti kdo opazuje, nato bi mu izročil 1,80 evra, on pa bi siknil vame, me nevarno grobo prijel za ovratnik in opomnil, da moram najprej plačati dva evra kavcije, ki pa ju dobim nazaj, ko lonček vrnem. Sredi snežnega dežja bi nato sedel na stopnico pod nadstreškom kakšne skrite, zanikrno mračne mariborske hiše, tam nekje okoli Vojašniškega trga, z dlanmi oklenil vroči lonček, ga ponesel k nosu, nekaj minut vdihaval tople vinske hlape in čutil, kako počasi tonem v neki drugi, bolj prijazen svet. Ne glede na to, koliko bi ga že spil, bi se mi ta zdel bolj normalen in zdravorazumski, kot je v resnici. Brezciljna in neskončna cona somraka, po kateri zadnje mesece hodimo, se je že globoko zažrla v mojo dušo, in sprehod po mestu, v katerem je vse nared za najlepši del leta, le da smo ljudje v njem nezaželeni, ker nas z vsakim korakom zunaj brloga obravnavajo kot potencialne morilce, me je precej potrl.

Vse je tam, samo mi ne smemo biti. Vse se zdi na dosegu roke, samo uporabljati ne smemo ničesar. Pravljično okrašene izložbe trgovcev, ki so se letos, zdi se, da iz kljubovanja proti norosti, še posebej potrudili, vabijo do zaprtih vrat in nikamor dlje. Tu in tam životari še kak gostinec in za debelim steklom ponuja kose vroče pice ali drugo hrano, ki pa je tako ali tako ne smeš pojesti tam ali na ulici, saj bi z vsakim grižljajem na javnem mestu civilizacijo še dodatno pahnil v pogubo. Vsi skupaj smo obsojeni na mrzel kos pice. Izvirna se mi je zdela ideja ene od restavracij, ki ponuja tatarski biftek "za zraven". Vse bolj grenek in izgubljen v nadrealističnem okolju tavam naprej, čudovite svetlobne girlande nad mano me v nekem trenutku začnejo spominjati na pajkovo mrežo, iz katere ne morem. Razmišljam, zakaj se nekomu požirek kuhančka na ulici zdi bolj nevaren od jedkega oblaka nestrpnosti, rasizma, sovraštva in vsesplošnega nespoštovanja, ki se širi po državi. Ni ga cimeta, ki bi prekril tak smrad. Kdaj smo slabim in neumnim ljudem dovolili toliko vsega? Pod pajkovo mrežo sem nato z od dežja vse bolj mokro zaščitno masko odkorakal tja, kamor te dni menda najbolj sodim. Na domači kavč. Dokler se ukvarjam le z žretjem, televizijo, facebookom in lastno eksistencialno krizo, nisem nikomur nevaren. In takega me imajo najrajši. Kuhančka sem si nato pripravil sam. In opit od njega sanjal o času, ko bom spet smel obstajati.