Preveč vsega, premalo pa učiteljic, medicinskih sester, bolničarjev, kuharjev, čistilk, sobaric, natakaric ...

Septembra se je začelo na polno. Polni so šole, vrtci, ceste, službe. Učenci in dijaki tarnajo, da so preobremenjeni - hrbti z delovnimi zvezki in knjigami, zapestja in možgani s pametnimi telefoni. Starši že stikajo za odvetniki - če bo šlo "ta malemu" kaj mimo idealov, bomo (za)tožili ravnateljico, učiteljico ali profesorja. Malčki v vrtcih množično smrkajo, kar spet nekako ni po planih in bo treba ukrepati pri vzgojiteljicah, ki površno poskrbijo za naše uboge angelčke - ti si zaslužijo boljše varstvo (kot doma) in bolj pester jedilnik (kot doma). Saj vendar to plačujemo in lahko tudi ukazujemo! Naenkrat je vsega preveč.

V svetu, kjer je virtualno že zdavnaj povozilo realno, si je težko priznati, da ne vemo vsega, kot si domišljamo, in da se zato ni treba vtikati v vse živo in ne komentirati vsega, kar nam preko wi-fija prileti v čelo. Če mešaš drek, ta ne bo manj smrdel. Pravica do odklopa po službi bo kmalu uzakonjena, ampak noben zakon nas ne bo normaliziral, če tega ne bomo storili sami. Obstajajo ljudje, ki se žrtvujejo in se za leto dni odklopijo od telefona in potem o tem razlagajo nezainteresirani javnosti. Obstajajo taki, ki pregorijo na delovnem mestu in v zasebnem življenju, in o tem napišejo uspešnico - in verjetno pregorijo znova. So celo posebneži, ki živijo brez televizije, ampak na televiziji o njih ne poročajo. Zelo težko se je znajti v tem novodobnem cirkusu. Kaj in koliko je prav in dovolj, če pa je vsega okoli nas (predvsem lažnih informacij) absolutno preveč.

Pazite, dijaki se za maturo aktivno pripravljajo od septembra do maja. Mi smo se za maturo zaprli v sobo za teden dni in zvozili brez maturitetnega stresa. Prav dobro je zame pomenilo odlično. Več točk na nacionalnih preverjanjih znanja, na maturi in v indeksu še ne pomeni več znanja. Ali znate po 40, 50 letih v petih stavkih povzeti Homerjevi Iliado in Odisejo? Pa od Prešernovih Sonetov nesreče zrecitirati kaj več od O Vrba! srečna, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta? Človek ni računalniški program, ki ga zasipaš s podatki, da ti potem umetna inteligenca izriše najbolj čudovito zgodbo. Ko je vsega preveč, v šoli, doma in na treningu, balon hitro poči.

In hkrati je v tem "vsega preveč" premalo učiteljic, medicinskih sester, bolničarjev, kuharjev, čistilk, sobaric, natakaric? Na kaj torej šola vse te mlade pripravlja? Očitno v glavnem na penzijo.

Delali bodo drugi od drugod.