Pri Jurju na malici s telefonom

Aljoša Stojič Aljoša Stojič
22.08.2021 05:00
Smisel življenja je ležanja na hrbtu z možgani na off in s telefonom na straži.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj

Sediva v gostilni Pri Jurju v Preserju pri Radomljah, ker hči igra za ŽNK Radomlje, in sva po dopoldanskem treningu tja zavila na malico. Polno delavcev in upokojencev za mizami, kar me prepriča bolj kot Michelinova zvezdica. Na krožnik naložijo dosti in dobro, cena pa za bližino Ljubljane odlična: med 5,5 in 6 evri. Pa na teraso vstopi tričlanska družina, oče, mati in dvajsetletni sin. Kar najprej opazim, so njihove desnice, v katerih crkljajo vsak svojo igračo. Nič ne rečejo, in ko sedejo, se vsak zazre v svojo dlan, upogne svojo hrbtenico in nepomično zre v svoj sveti aparat. Mineta dve minuti, pristopi natakar, glava družine naroči trikrat isti meni in trikrat vodo - naročilo opravi v desetih sekundah, ker se mu mudi nazaj na telefon, na katerega sta ostala navezana njegova najbližja.

Nisva počakala na razplet zgodbe, a predvidevam, da vsi trije jedo z levo roko, ker v desnici še med malico držijo telefon. Ali pa ga le položijo tik zraven krožnika, da bi ne zamudili podatka, kakšne barve je nebo, in da so na tekočem z nebosteverjeli novico, ki so jo v vesolje ravnokar izstrelila družbena omrežja. Dober tek za tako malico!

Hvala bogu, da pri nas doma vsaj med kosilom ne zremo v telefon, ker to pa bilo že "too much". Ampak odvisnost zato ni nič manjša. Smisel življenja je ležanja na hrbtu z možgani na off in s telefonom na straži - da ja ne zamudimo kaj velepomembnega, kar se dogaja v Tanguziji in v zvezdniški transfuziji.

Vesel sem, da bo počitnic kmalu konec, ker nobena starševska beseda ne zaleže (več). Tako močno je prilagojena moja štirinajstletnica, da ko potrkam na njena vrata, že ima telefon skrit pod odejo ali pa v predalu.

"Nea mi tega iz totega ladla vun davaj," mi je očitala že pri dveh, treh letih. In če sem tedaj zmotno mislil, da slovenščine v šoli nikoli ne bo znala za pet, zdaj - po njenem - verjetno zmotno mislim, da pet ur zrenja v ta mali vsevedni pravokotnik ni narobe svet. Že zato, ker to "delajo vsi". Cela njena generacija.

Še dobro, da zavzeto igra nogomet, da ima pet treningov tedensko in čez vikend tekmo. Ker drugače bi poleti vsak dan 10 ur spala, 2 uri jedla in 12 ur "telefonarila".

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta