Prigrizki naše mladosti: Se še spomnite kioskov z ocvrtim krompirčkom?

Verujoči seveda vedo, da je danes eden večjih krščanskih praznikov. Ki pa po živi ljudski tradiciji ni tako povezan z druženjem ob obloženi mizi, kot sta božič in velika noč. Če bi bil - kot ponekod drugod - dela prost dan še binkoštni ponedeljek, bi to bržkone vedeli vsi. Ja, pa slovensko gospodarstvo bi zaradi tega gotovo propadlo (če mu že 2. januar in 2. maj komaj uspe preživeti) ... Kakorkoli, da bi neki dan tudi neposvečeni množično dojeli kot praznik, mora biti dela prost ali povezan z dovolj vsesplošnim slavjem, še raje pa oboje. Dober mesec bo še treba počakati, preden bomo - upajmo, da že brez pretiranih, neživljenjskih ali že kar z zdravo pametjo skreganih in čez noč radikalno spreminjajočih se omejitev zaradi epidemije covida-19 - bolj ali manj slavnostno zaznamovali 30. rojstni dan naše samostojne države. Natanko mesec prej - torej pojutrišnjem, 25. maja - pa se bodo nekateri resda neuradno, a toliko bolj radostno spomnili dneva mladosti.

(Pre)živeli smo tudi prej

Čeprav menda rojen 18 dni prej, je na ta dan slavil svoj rojstni dan veliki vodja takratne SFRJ, tovariš J. B., maršal Tito, ki mu je sredi spektakularno masovne telovadbe na vojaškem stadionu v Beogradu izbrani mladinec (bodimo politično korektni: moška slovnična oblika velja za oba biološka spola, torej je lahko bila tudi mladinka) slovesno izročil štafeto mladosti. A takrat so bili zelo drugačni časi vsesplošnega zatiranja in enoumja ... Si predstavljate, da bi med množičnim skandiranjem, gimnasticiranjem in vojaškim ekserciranjem na historično verodostojno obnovljenem Plečnikovem stadionu za ljubljanskim Bežigradom vsako leto 17. septembra kaka brhka mladenka (bodimo politično korektni: ženska slovnična oblika velja za oba biološka spola, torej bi lahko bil tudi stasit mladenič) slavnostno predala štafeto domoljubja kaplarju Tvitu? Fej in fuj in žnjk in žbljk pa tak kult osebnosti!

Kdor še pomni kvaziliteratni agitprop nekdanje države, najbrž ve, da je imel Tito kot otrok rad mlince, a jih je bil le redko deležen. Kdor je tri leta pred slovensko osamosvojitvijo spremljal medije (kakopak režimske, saj drugačnih menda sploh bilo ni), je lahko izvedel, da je takrat v vojaški zapor strpani oporečniški civilist J. J. pojedel čufto. Upravičeno dvomimo, da z veliko slastjo. Je pa - skupaj z drugimi okoliščinami - najbrž pripomogla, da je postal nekakšen simbol osamosvojitvenih prizadevanj, to pa je dalo zagon tudi njegovi karieri do današnjih dni.

Burek je bil, je in bo

A tukaj in zdaj ne bomo pleteničili o povezavah med hrano in politiko. Se pa morda velja spomniti novejše zgodovine razvoja ponudbe in povpraševanja na področju hitre ulične prehrane, ki sicer ni generacijsko ekskluzivna, a jo že zaradi njihove večje dinamičnosti vendarle bolj povezujemo z mlajšimi generacijami. Svojčas so bili v slovenskih mestih na primer dokaj popularni (zasebni) kioski z ocvrtim krompirčkom, ki pa so nato večinoma zamrli ... Pa bodimo že kar malce (pozitivno) nacionalistični in se vprašajmo, kaj bi lahko bila tipično slovenska ponudba prigrizkov za mimogrede. Brez pretiranega razmisleka nam gotovo pade na pamet kranjska klobasa. Pa čeprav v ameriškem hot dogu ... Koliko uličnih lokalov s tovrstno ponudbo pa najdemo dandanes v slovenskih krajih? Resnici na ljubo: bore malo. Kiosk, kjer ob številnih drugih klobasah ponujajo tudi kranjske, boste lažje kot v Sloveniji našli v Avstriji. Kjer so na osnovi slovenske izumili lastno ulično specialiteto: käsekrainer oziroma kranjsko klobaso s sirom, ki jo tu in tam ponujajo tudi na naši strani meje - na primer v na pol improviziranih objektih ob smučiščih.

Nekoč, še v časih oblastno zaukazanega bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti, so sveže kuhane ali pečene klobase ponujale vsaj nekatere mesnice (seveda predvsem tiste v državni oziroma družbeni lasti). Še prej so jih zasebniki prodajali kar iz vozičkov, na podoben način pa tudi sladoled in še kaj. Dandanes to že zaradi sanitarno-higienskih predpisov ne bi šlo tako zlahka (no, lahko bi ponujali kaj industrijsko zapakiranega, sproti pripravljenega pa ne). Bi pa šlo iz kioskov, ustrezno opremljenih stojnic in posebej prilagojenih kombijev, ki so zadnje čase kar popularni in marsikdaj ponudijo kaj bolj domiselnega in tudi vsaj približno bolj slovensko obarvanega od prevladujoče "klasike".

Ta je predvsem uvožena oziroma franšizna. Vdoru hitroprehranskih multinacionalk se v časih deklarirane podjetniške svobode seveda ni mogoče niti smiselno izogniti, sploh pa ne z dekreti. A bolj tipično domače konkurence imajo vendarle premalo oziroma je očitno ne znamo dovolj prepričljivo promovirati. Kar je medtem že dokaj standardne "značilno domače" ponudbe, pa večinoma izvira iz drugih delov nekdanje Jugoslavije. Če malce preletimo tuje vodnike po naši državi, predvsem tiste za nizkoproračunske turiste, dobimo vtis, da je najbolj tipična ulična jed burek. Ki je medtem res postal že tako naš, da je zašel celo v ljudske pregovore in reke ... Čevapčičev ali pleskavic v lepinji v njih sicer še nismo zasledili, nas pa - vsaj tiste nekoliko starejše - vežejo nanje lepi spomini iz šolskih dni. Tudi na obiske vrstnikov z zahoda, ki smo jim to specialiteto opisali kot "nekaj podobnega hamburgerju, ampak mnogo bolj okusno". Velika večina se je povsem strinjala ...