Princeska je osvojila kraljestvo

Morda za Emo Kozin ni največji dvoboj, je pa daleč največja zmaga. Lani je ob prvem izletu na Otok v Cardiffu sicer morala priznati premoč ameriški superzvezdnici, kraljici srednje kategorije Claressi Shields, ki še do danes ne pozna poraza, a to je ni ustavilo. Boksarka iz Šmartnega ob Savi si je z dvema zmagama v Nemčiji proti Madžarkama Szilvii Szabados in Timei Belik povrnila samozavest ter ob povratku v Veliko Britanijo postala dvakratna svetovna prvakinja! Tokrat je v Manchestru v supervelterski kategoriji v tesnem obračunu, po neenotni sodniški odločitvi, zlomila domačinko Hannah Ranklin, za katero je bilo slavje že pripravljeno. Izkušena 33-letnica, ki je že bila prvakinja po verzijah IBO in WBA, a je naslova pred letom dni izgubila, se je želela vrniti na prestol v prav tako prestižnih verzijah WBO in WBC, katerih pasova nista imela lastnice, a je Slovenka to preprečila. Sama si je priborila najlepše darilo, v bistvu dve, za 25. rojstni dan, ki ga bo praznovala ob koncu naslednjega tedna.

"Ne vem, če sem bila po borbi že kdaj tako vesela. Bilo je res težko, a ostala sem zbrana, imela nadzor in že med borbo vedela, da sem na poti k zmagi. Zato sem lahko tudi uživala. V drugem delu sem vedela, da je večina rund mojih, seveda pa sem morala paziti do konca, da me Hannah ne preseneti," je povedala borka z imenom Princeska (24 profesionalnih zmag, 1 poraz, 1 neodločen boj). Tako jo menda že vse življenje kliče oče Andrej, ki jo je pri enajstih letih odpeljal na prvi trening, in pod tem imenom je znana v svetu boksa. Dobro pa si jo bo verjetno zapomnila tudi Klasična bojevnica, kot je vzdevek Škotinje iz Glasgowa.

Kozinova ima v svoji zbirki že številne pasove. Profesionalno kariero je pričela pred sedmimi leti v mariborski dvorani Tabor, kjer je premagala Hrvatico Ino Milohanić. Leto kasneje je v ljubljanskem Tivoliju proti Kenijki Florence Muthoni vknjižila enajsto zaporedno zmago in postala svetovna prvakinja po verziji WBF ter mednarodna prvakinja verzije WBC. A tisto je bilo le ogrevanje za dosežek ob koncu tedna, s katerim se lahko postavi tudi ob bok svojemu vzorniku Dejanu Zavcu, ki je leta 2009 v Johannesburgu v Južni Afriki postal kralj velterske kategorije IBF. S pasom te verzije se ta čas ponaša 39-letna Natasha Jonas, druga Angležinja, dvanajst let mlajša Terri Harper je najboljša po različici WBA, še s tremi leti manj Slovenka pa ima edina kar dve lovoriki.

Sramotna razstava

Naša država je po zaslugi Kozinove v supervelterski kategoriji izenačena z deželo, ki velja za zibelko (ženskega) boksa. Prva omemba tega športa sega v popotniške zapiske nekega Nemca, ki je leta 1710 obiskal London, tam boksal in med občinstvom srečal žensko, ki je trdila, da je že prekrižala pesti z drugo žensko. Nekaj let zatem je bil v britanski prestolnici v tisku oglas za dvoboj Elizabeth Wilkinson - Hannah Hyfield. Dekleti sta nastopali v mešanih parih, prva kar s svojim možem, seveda pa sta bila boja ločena po spolu. Od takrat do ženskega boksa kot pravega športa je minilo kar nekaj časa, čeprav so dekleta dobila priložnost na olimpijskih igrah že leta 1904 skupaj z moškimi. Toda ti so ostali del največjega športnega praznika na svetu, odštejte le leto 1912 in igre na Švedskem, kjer je bil boks takrat prepovedan, ženske pa so polnopravne članice šele od leta 2012 in, nič čudnega - Londona.

Vmes je bilo vihravo obdobje z več bitkami na sodiščih, pred raznimi komisijami in odbori kot med vrvmi. "Na razstavo boksark gledam kot na zadovoljitev čutnih idealov množice vulgarnih moških," je dejal župan ene od londonskih občin leta 1926, ko je potekala javna razprava o podpori ženskam v ringu. "Zakonodajalec si nikoli ni predstavljal, da bi bila tako sramotna razstava uprizorjena v tej državi," je ustrelil predstavnik druge strani sir William Joynson-Hicks.

Nasprotovanja so se vlekla dolga desetletja, še danes je ženski boks ponekod prepovedan. A saj je tudi na Otoku komaj leta 1998 Jane Couch postala prva s profesionalno licenco. Ovira je bila preprosta, ker je ženska in ker "ji ženske zadeve povzročajo, da je preveč nestabilna za boks," so zatrjevali nasprotniki. Dve desetletji prej se je nežnejšemu spolu v prid začelo obračati prek luže, v 90. letih je ta šport, sočasno s profesionalnima ligama v košarki in nogometu, že doživljal razcvet. Zloglasni promotor Don King, ki je dvoboje obljubljal tudi Zavcu, je leta 1993 pod svoje okrilje vzel Christy Martin.

Zasluge Rudarjeve hči in Gospe Metulj

Rudarjeva hči, v boksarskem in realnem življenju, je kraljevala prav v verziji in težnostni kategoriji Kozinove. Leta 1996 je v dvoboju z Deirdre Gogarty v sloviti MGM Areni v Las Vegasu pred televizijskimi kamerami ta šport postavila na radar navijačev. Kot pionirka je nadaljevala - obraz na naslovnici Sports Illustrated, predborbe pri Miku Tysonu, Evanderju Holyfieldu, prva ženska v mednarodni boksarski hiši slavnih -, kariero pa je zaključila leta 2011 v neuspešnem lovu na 50. zmago. Najprej v poskusu oddolžitve za poraz Dakoti Stone, ko si je zlomila roko na devetih mestih, kar pa ji ni preprečilo, da bi tri mesece kasneje poskusila še enkrat, žal tudi tokrat neuspešno. A nič ne de, Martinova je odšla z dvignjeno glavo kot velika zmagovalka. Trpljenje v boksu ji je pripomoglo, da je manj kot leto prej preživela poskus umora svojega moža, čeprav jo je trikrat zabodel in še ustrelil v prsi, za kar prestaja 25-letno zaporno kazen.

Martinova je za boks navdušila tudi Lailo Ali, hčerko legendarnega Muhameda Alija, ki je kasneje z zmago nad svojo vzornico in popolno statistiko, samimi zmagami (24, kar 21 z nokavtom), utirala svojo pot in sloves športu ob prelomu tisočletja. Sprva je opozorila nase zaradi priimka, vendar je zgodaj dokazala, da je precej več kot to. Že za njen prvi dvoboj je bilo več zanimanja kot za moškega tisto noč, zaslužki televizijcev so poleteli v nebo. Gospa Metulj ni razočarala, Katie Fowler, ki je nato hitro opustila misel na profesionalno kariero, je pokosila že s prvimi udarci - po 31 sekundah. V zgodovino se je zapisal tudi njen dvoboj s hčerko drugega slovitega očeta, Joea Frazierja. Borba je imela naslov Ali - Frazier IV kot nadaljevanje slovite trilogije. Tudi tu se je tehtnica nagnila na stran rodbine Ali, je pa to bil prvi glavni dvoboj večera po televiziji. Gledalci, ki so zanj plačali, so videli veliko krvi. Jacqui Frazier-Lyde je ob edinem porazu v karieri končala z razbitim očesom, Alijeva pa s takšnim nosom in zlomljeno ključnico.

Dekleta na največjih odrih

Gospa Metulj je imela najuspešnejšo kariero od vseh hčera, tudi od prezgodaj (pri 42 letih) preminule Freede Foreman. Boksala je tudi izven ZDA, v Kanadi, Južni Ameriki in Evropi, kamor hodi danes več deklet po boljši zaslužek. Čez lužo več pade v denarnico v mešanih borilnih veščinah, je ugotovila tudi ena od zvezdnic današnjega časa, dvakratna olimpijska prvakinja Shieldsova. Dekle, ki je samo sebe proglasilo za najboljšo vseh časov, sicer vztraja v boksu. V profesionalni karieri ne pozna poraza (14 zmag) in je prva s štirimi pasovi v dveh težnostnih kategorijah. Po Kozinovi je premagala Britanko Savannah Marshall in postala prvakinja srednje kategorije po vseh verzijah. Dvoboj bo šel v zgodovino tudi kot prvi ženski na Otoku na velikem odru - v znameniti O2 Areni v Londonu.

A dvorana v britanski prestolnici ima celo tisoč sedežev manj kot Manchester Arena, največja športna v državi in peta v Evropi, v kateri se je nazadnje borila slovenska junakinja. Ogromen preskok je naredila v treh borbah do tja od ptujske dvorane Campus in Motorpoint Arene Cardiff. Hkrati pa dokazala, kje ji je mesto, kje je doma. Pa čeprav v domačih ringih ni imela tako resne boksarke, po kateri bi se zgledovala. "Do sem smo prišli, ker smo garali in ves čas verjeli v uspeh," je dejal njen trener in menedžer Rudolf Pavlin. Se pa na tej točki ne nameravajo ustaviti, saj se jim je začelo vračati, kar so do zdaj vlagali.