Privoščimo si majhne prigrizke za velik užitek

Sezona žarov in piknikov oziroma druženja na prostem se je s prvimi hladnimi jesenskimi dnevi iztekla, družabnost se seli med štiri stene. Temu primerno se spreminja tudi hrana, ki jo pripravimo. Včasih bo to bolj izdatna večerja, morda tudi kosilo, a sedenje pri mizi ni vedno pravi način druženja, sploh, če je povabljencev več. Torej bomo v tem primeru pripravili party, kar pomeni, da bodo gostje sami posegali po že pripravljeni hrani. In za to ni bolj primerne hrane, kot so prigrizki, ponekod, predvsem v mediteranskih državah in deželah Magreba, znanih kot meze, v Španiji kot tapas, drugod pa kot finger food. Prigrizki so tudi italijanske antipasti, a ti včasih pomenijo le uvod v naslednjo, glavno jed (antipasti navsezadnje tudi pomeni pred jedjo), čeprav jih večino lahko uvrstimo v kategorijo prigrizkov.

Meze, tapas, finger food in antipasti imajo skupni imenovalec - jemo jih med pogovorom, v dobri družbi, ob kozarcu pijače (tudi čaja v deželah, kjer ne uživajo alkohola), veliki so ravno za grižljaj in po njih nikdar ne obsedimo zaradi onemoglosti od preveč hrane. Namenjeni so torej sproščenemu uživanju, zato so vedno lepo pripravljeni in servirani, pisanih barv in različnih okusov. Kombinacijam ni videti konca, od najbolj preprostih, kot so na primer italijanske bruskete, obložene le s česnom in pokapljane z olivnim oljem, do račje paštete na rezinah zelene, gosje v pastetkah iz listnatega testa ali lososovih rolad s kremo chantilly.

Nešteto kombinacij

Kombinacij, kaj pripraviti kot zalogajček, ki ga pojemo naenkrat, je nešteto. Toliko jih lahko pripravimo, kolikor imamo sestavin in zamisli. Lahko so majhna nabodala, zvitki iz listnatega ali vlečenega testa, pečeni koščki mesa ali mesne kroglice, sirovi ocvrtki, obloženi kruhki ali krekerji, prigrizek je lahko narezana sveža zelenjava in zraven kakšna hladna omaka, pa tanka rezina mesa, obložena s kaprami, razne terine, polnjene rezine šunke, ribje tortice z dodatkom eksotičnih začimb ... Lahko pa tudi nekaj kosov različno starih sirov in oliv, nekaj rezin pršuta ali salame, nadevana jajca in še in še.

Španci so takšni ljubitelji tapasov, da poznajo celo glagol tapear, ki pomeni uživanje tapasov. Ob njih uživajo v številnih lokalih, običajno ob kozarcu dobrega vina, v pripravah na večerjo, ki jo v Španiji običajno postrežejo šele po 21. uri, včasih tudi uro kasneje. In po službi še kako tekne posedanje ob slastnih prigrizkih, četudi je to le slovita španska krompirjeva tortilja. Ki je seveda le delček ponudbe tapasov, saj je teh po Španiji toliko, da jih je nemogoče našteti. Razlikujejo se po tem, ali so topli ali hladni in kako so postreženi. Nekaterih tapasov namreč ni mogoče jesti z rokami, saj so topli ali pa postreženi v glinenih posodicah. Ocvrte ribe, na primer, ali mesne kroglice v paradižnikovi omaki, pečeni koščki piščanca s česnom, ocvrte kocke sira, obara iz rib in krompirja in podobne jedi. Olive in slani mandlji so povsod na dosegu roke, tako kot kruhki s kosom krvavice in pečeno zeleno papriko ali z rostbifom in zeleno gorčico, morda z gosjimi jetri in avokadom, lahko pa tudi z rezinami mehkega kozjega sira na čebulni marmeladi in z rozinami. Ni omejitev za tapase, razen naše domišljije.

Zameziti v Bosni

Meze so bližnji sorodnik tapasov. Prav tako so namenjene druženju, le da so sestavine drugačne, saj so prilagojene vzhodnemu delu Sredozemlja ter državam Magreba in Bližnjega vzhoda. Grki in Turki so pravi mojstri v pripravi meze in seveda veliki uživači. Olive, trtni listi, nadevani z rižem in limoninim sokom, humus (namaz iz čičerike), ocvrtki iz čičerike (falafli), sir, včasih tudi mariniran, namaz iz jajčevcev, znan kot babaganuš, solata tabuleh, ribe, pripravljene na različne načine, majhne paprike, polnjene s tunino ali svežim sirom, in še veliko drugega. Pravi ljubitelji meze pa so tudi v naši bližini, v Bosni, kjer poznajo izraz zameziti, ki pomeni neobvezno uživanje hrane v pravšnji družbi. Seveda brez hitenja. Značilno za meze je namreč prav to, da je za obilno obloženo mizo več ljudi, ki iz skodelic, majhnih krožnikov in košaric s katerim od ploskih kruhov zajemajo vse, kar miza ponuja. V Grčiji ob uzu, v Turčiji ob rakiji.

Antipasti so sicer v prvi vrsti namenjeni vzbujanju teka za naslednjo jed, a jih veliko lahko uvrstimo tudi med prigrizke. Če začnemo s klasičnimi brusketami, opečenim kosom kruha z različnimi dodatki, pa do bolj prefinjenih, obloženih z artičokami in gosjo pašteto, in nadaljujemo s suflejem s parmezanom in črnim tartufom, potresenim s sirom taleggio, ali malce nenavadno kombinacijo kuhanega prosa z rukolo in žafranom. Kruhki s figami in lososom so enostavni za pripravo, a izjemnega okusa, tako kot pašteta iz tune z marsalo.

Za domačo zabavo torej ne bi smelo biti težav z izbiro prigrizkov, pa naj sodijo v katerokoli kategorijo. Že res, da danes tudi ni problem hrane naročiti, a čar dobre domače zabave je včasih prav v tem, da pripravimo nekaj, s čimer presenetimo goste. Hladne jedi imajo to prednost, da jih lahko večino pripravimo vnaprej. Tudi če na primer suhe slive in marelice zavijemo v pršut in panceto in nameravamo postreči mlačne, lahko vse pripravimo že dan prej, ob prihodu gostov pa le vključimo pečico. V času, ko se gostje zbirajo, so slive in marelice že vpile okus pršuta in slanine in so pravšnji prigrizek h kozarcu dobrega vina.

Vse drugo pa je že na mizi. Rezine zvitka iz vlečenega ali tanko razvaljanega kvašenega testa, nadevanega z zelenjavo in sirom (za vegetarijance) ali s pršutom, šunko ali kulenom ter kaprami, olivami in rezinami sira za povrh za vse druge. Rezine rostbifa, premazane z malo vasabija in ovite okoli špargljev, morda tudi suši (doma ga lahko precej enostavno pripravimo). Ali pa se odločimo za kaj še bolj enostavnega. Burek zlahka pripravimo doma, rezine feta sira zavijemo v file pečene rdeče paprike, spečemo kose tofu sira in ga povaljamo v sezamu. V skledico damo olivno olje, natrgamo kruh ali lepinjo, zraven damo prepražen sezam, ki smo ga zmešali z origanom, soljo in poprom. In še česa se domislimo.