Prva gimnazija: Edina šola v Mariboru, ki je dala skozi praktično vse

Mariborska zgodovina je lepa in zanimiva, pestra in raznolika, nemška in slovenska, provincialna in meščanska. Zanimivo je, kako slabo jo povprečni Mariborčan pozna - kar povprašajte bližnje, sorodnike ali prijatelje, pa se boste še sami hitro prepričali o tem. Ste morda vedeli, da je Maribor šele sredi 19. stoletja prevzel komando na (slovenskem) Štajerskem? Prej je bil pač "eden od", nič kaj pomembnejši od Ptuja ali Celja denimo. Avstro-ogrska dežela Štajerska je sicer segala tudi daleč čez današnjo mejo z Avstrijo, z Gradcem kot glavnim mestom in upravnim središčem. Štajerska je sicer gospa s častitljivo starostjo, več kot tisočletno zgodovino. Tudi Maribor ni od muh: prvi naseljenci se pojavijo že v 11. stoletju, Mariboru pa leta 1254 že priznajo status mesta.

In vse tako, z manjšimi vzponi ali padci, do srede 19. stoletja, ko so se na Dunaju odločili, da cesarsko mesto neposredno povežejo z morjem. Železnica! In hvala inženirjem, ki so traso narisali tudi skozi Maribor. Začel se je bliskoviti razvoj mesta. Leta 1846 je skozi mesto zahrumela prva lokomotiva z vagoni, odprli so postajo, zaradi nove, odlične povezanosti vse naokrog, se je bliskovito začela razvijati industrija. Leta 1859 se je v Maribor preselil še sedež škofije. Hvala, Anton Martin Slomšek! Statusu novega središča je manjkala le še izobrazbena struktura.

Od leta 1850 do danes

Niso čakali dolgo: leta 1850 je Maribor dobil nižjo realko, čez nekaj let še višjo; danes naslednico te šole imenujemo Prva gimnazija Maribor. Prva leta so se selili po raznih lokacijah v središču mesta, 2. oktobra leta 1873 pa je bila svečana otvoritev nove, spektakularne, veličastne stavbe, neorenesančne palače, enega od ponosov Maribora in stavbe, kjer Prva gimnazija Maribor domuje še danes. "Zgradba stoji zdaj tu dokončana, je okras mestu, deželi in državi za sedanjost in prihodnost." Tako je takratni mariborski župan Matthäus Reiser predal namenu tedanjo višjo državno realko. Prerok.

Roko na srce: realko so v prejšnjem stoletju v glavnem obiskovali otroci mestnih družin, ki so bili povečini nemškega rodu. Tako je pač bilo: bogati so živeli v mestu, reveži, delavci, sluge in drugi pa v okolici; prvi so bili nemškega, drugi slovenskega rodu. Ob ustanovitvi realke je še bilo vpisanih približno 15 odstotkov slovenskih otrok, 30 let pozneje že manj kot deset odstotkov.

Slovenski pridih je šola pridobila šele po prvi svetovni vojni, po razpadu avstro-ogrskega cesarstva in po nastanku nove države Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Slovenci smo kar naenkrat in v bistvu prvič v zgodovini zares smeli spregovoriti v svojem jeziku. Tudi šole so se bliskovito prenavljale. Že res, da je v mestu živelo še precej nemških družin (podatki so različni, a verjetno še vedno skoraj polovica), a s podeželja so v mesto prodirali novi in novi priseljenci, ti pa so bili v veliki večini slovenskega rodu. S šolskim letom 1924/25 se je šola poimenovala v Državna realna gimnazija - in pričel se je pouk z novim, osemletnim učnim programom. Ob koncu tega šolskega leta se je opravljala zadnja nemška in hkrati prva slovenska matura. Zgodovina slavne šole se je začela pisati na novo.

Šola je ostala slovenska do druge svetovne vojne, ko je nori diktator svojo znamenito "Naredite mi to deželo znova nemško!" začel prav s šolsko reformo. Nagnal je vse slovenske učitelje in v regijo pripeljal skoraj tisoč nemških.

Po Hitlerjevem porazu se je Maribor (s Slovenijo) znova znašel v izsiljeni politični tvorbi, tokrat v Jugoslaviji. Priznati pa je treba, da nas pri rabi slovenščine tam niso omejevali - gimnazija je bila znova slovenska! Le šolski sistem se je menjaval. Meščanske šole so komunisti, logično, po hitrem postopku ukinili, realka je prevzela ime gimnazija, ob prvi so se pojavile še druge gimnazije, za primat se je začela potegovati predvsem Druga, na drugem, vse pomembnejšem bregu Drave. Postopoma je osnovna šola dobila osem (in pozneje devet) razredov, gimnazija pa štiri, kot jih poznamo še danes. Razen nekajletnih ekshibicij z usmerjenim izobraževanjem je že dolga leta v veljavi današnji sistem. Štiri leta gimnazije in matura, zrelostni izpit.

Že iz doslej zapisanega ste lahko zlahka razbrali, da je v Mariboru le ena srednja šola, ki je dala skozi praktično vse: nižjo realko, višjo realko, realno gimnazijo, usmerjeno izobraževanje, gimnazijo. Pouk v nemščini ali slovenščini. 170 let je častitljiva doba za eno šolo, zato je prav, da od suhoparnih, grobih navajanj podatkov končno preskočimo med živa bitja. Med ljudi. Kajti brez ravnateljev, učiteljev in predvsem dijakov tudi šole ne bi bilo. Dejstvo, da je bila skoraj stoletje prva mariborska gimnazija praktično edina izbira za vsakogar, ki je želel kaj narediti iz sebe, nas hitro pripelje do ugotovitve, da so zgodovino Prve gimnazije pisali vsi pomembni Mariborčani tistega časa. Bilo jih je toliko, pomembnih namreč, da jih bomo omenili le nekaj, pa naj mi oprostijo tisti, ki bi si zaslužili omembo ali celo odstavek. In tudi vsi tisti, ki so šolo sploh obiskovali: le omemba njihovih imen bi napolnila nekaj strani našega časnika.

Skozi Prvo gimnazijo se je odzrcalila mariborska zgodovina: od zgodnjih junakov nemškega rodu, borcev za slovenstvo in Slovenijo nasploh do partizanov, narodnih herojev, ki so se upali upreti celo Hitlerju. Pa do političnih disidentov po drugi svetovni vojni ali tistih, ki so aktivno kreirali politiko v oblasti, ki je pač bila. Nič manj pomembni niso gospodarstveniki, kulturniki, umetniki, športniki. In znanstveniki! Kakšen nabor imen je nekdaj gulil šolske klopi legendarne gimnazije.

Nekaj velikanov

Narobe svet: Franca Miklošiča danes slavijo predvsem v Ljubljani, kjer so po njem poimenovali tudi eno osrednjih mestnih ulic. Pa z Ljubljano ni imel nič ali skoraj nič skupnega: rojen sredi Prlekije, šolal se je doma, skočil na gimnazijo v Maribor in od tam najprej v Gradec in končno na Dunaj, kjer je preživel svoj delovni vek. In to kakšen! V mladosti sta se s prleškim rojakom, sodobnikom in sošolcem s Prve gimnazije Stankom Vrazom zavzemala za ilirski jezik, ki naj bi povezal slovanske narode. Na Dunaju je Miklošič spoznal še druge strokovnjake (Jerneja Kopitarja, Vuka Karadžića) in spremenil svoj pogled: slovenščina naj bo samostojen jezik! Njegov prispevek k razvoju slovenskega jezika je težko izmerljiv, Miklošič je na Dunaju namreč naredil kariero. Kar težko si je predstavljati kakšno: kot eden vodilnih strokovnjakov za jezike (filologov) svojega časa je bil kar trikrat dekan dunajske filozofske fakultete, v enem mandatu kar rektor celotne univerze, redni član avstrijske akademije znanosti in umetnosti, dosmrtni član gosposke zbornice v avstrijskem parlamentu, postal je plemič in vitez. Kar precej za skromnega gostilničarjevega fanta iz Ljutomera.

Še večjih časti je bil na Dunaju deležen rojeni Mariborčan Wilhelm von Tegetthoff. Saj veste, oni mornar z vogala Slovenske in Tyrševe ulice, ki je v svetu zaslovel predvsem kot poveljnik avstro-ogrske mornarice. Že nekaj generacij Tegethoffovih je prebivalo v Mariboru, Wilhelm je v Mariboru še zaključil gimnazijska leta, nato pa odvihral v Benetke, končal mornariške šole in že s 25 leti postal poveljnik bojne ladje. Napredoval je naglo in leta 1866, ko je že bil med poveljniki, mu je uspelo neverjetno: v vodah okrog otoka Visa je v slavni bitki premagal nekajkrat močnejšo in številčnejšo italijansko ladjevje. Zmaga za Avstrijo, ki morja sploh ni imela, njeni admirali pa so se šolali na Dravi ali Donavi!

Tegetthoffa so slavili in ga obdali s častmi. Postal je viceadmiral, častni občan vseh pomembnejših mest znotraj habsburške monarhije. Kot osebni prijatelj cesarja Franca Jožefa ga je prav on spremljal na otvoritev Sueškega prekopa, leto zatem pa mu je zaupal nalogo, da iz Mehike pripelje posmrtne ostanke njegovega brata Maksimilijana. Žal je Tegetthoff začel bolehati in številnim boleznim podlegel na višku moči, star komaj 43 let. Le počasi se tudi med Mariborčani prebuja zavest o tem, kakšen velikan svetovne zgodovine je nekoč korakal po naših ulicah, gulil mariborske šolske klopi in do smrti ostal ponosen prebivalec našega mesta.

Mariborska Prva pa se ponaša tudi z nekaj političnimi imeni, ki so za Slovence premikali gore. Ni jih malo, zato se zaustavimo zgolj pri dveh. Anton Korošec je bil dijak mariborske klasične gimnazije med letoma 1885 in 1892, pozneje je nadaljeval študij bogoslužja. A kaj, ko ga je še bolj od cerkvenih zadev vleklo v politiko: imel je izredno razvito narodno zavest (ki si jo je izoblikoval prav na mariborski gimnaziji), aktivno se je vključil v politiko in tam bliskovito napredoval. Prevzel je dediščino Jovana Evangelista Kreka in bil najvidnejši slovenski politik za časa našega bivanja avstro-ogrskem cesarstvu, pozneje pa tudi v Kraljevini SHS in pozneje v Jugoslaviji, ko je bil nekaj let celo predsednik vlade. Vse v svojem krščanskem duhu. Umrl je leta 1940, še "ravno pravi čas", da se je izognil pogromu komunistov, kateremu po koncu druge svetovne vojne zagotovo ne bi ušel.

Nekoliko bolj znana, čeprav tudi bolj tragična, je zgodba Jožeta Pučnika, ki je bil dijak klasične gimnazije takoj po vojni, med letoma 194 in 1952. Intelektualec, ki je že kot najstnik, dijak iskal pot iz komunizma, s katerim se nikakor ni strinjal, kaj šele sprijaznil. Večni upornik je bil že pri 25-ih obsojen na dolgo zaporno kazen, ko mu je mnogo let pozneje uspelo prebegniti v Nemčijo, je tam moral začeti znova, a vendar doktoriral, postal profesor in se konec osemdesetih vrnil, takrat že kot, sprva neformalni, kmalu pa tudi zaresni vodja slovenske pomladi. Pučnik je bil eden najusodnejših slovenskih političnih voditeljev 20. stoletja, možak, ki je razmišljal, govoril in pisal o večstrankarskem sistemu in demokraciji že v časih, ko je večina o tem le sanjala ali pa prihuljeno molčala.

Da nam ne bi kdo očital pisanja o zgolj krščansko usmerjenih velikanih s Prve gimnazije, se zaustavimo še pri partizanih. Natančneje pri fantih in dekletih, danes narodnih herojih in herojinjah, ki so svoja mlada življenja izgubili v bojih z nemškimi okupatorji. Koliko tistih, po katerih se še danes imenujejo mariborske ulice, šole, krajevne skupnosti in še kaj, je hodilo na mariborsko gimnazijo! Omenimo le nekaj najbolj znanih: Silviro Tomasini, Maksa Durjavo, Karla Destovnika - Kajuha. Prva dva sta padla padla kot talca, Destovnik kot partizan. Skupni imenovalec? Prva gimnazija, seveda! In morda najbolj znan med njimi, Ilichov Bojan. Če bi bili sodobniki, bi bili Tegetthoffovi in Ilichovi sosedje, le da so slednji v Maribor prišli nekaj desetletij pozneje, ko je ata Ilich v Mariboru odprl svojo slovito slaščičarno, v kateri se Mariborčani radi sladkamo še danes. Mlajšega sina Bojana so poslali na gimnazijo, kjer pa so ga še bolj kot šolske snovi zanimale napredne komunistične ideje. Ki jih je veselo širil. In ker je bilo to v časih Kraljevine Jugoslavije prepovedano ali vsaj skrajno nezaželeno, jih je večkrat dobil po puklu. Kazni je stoično prenašal in se leta 1941, po nemški okupaciji mesta in države, takoj vključil med upornike. Bil je med tistimi pogumnimi mladci, ki so 29. aprila 1941, le nekaj dni po zloglasnem Hitlerjevem obisku mesta, v Volkmerjevem prehodu zažgali dva nemška avtomobila. Žal tudi med prvimi aretiranimi - svoje življenje je pod nemškimi puškami pustil 23. septembra leta 1941. Vojna in partizanski odpor se še začela nista prav, Bojan Ilich pa ni dočakal niti devetnajstega rojstnega dne.

Takoj po koncu prve svetovne vojne se je na mariborsko, takrat še klasično gimnazijo vpisal Anton Trstenjak, kmečki fant iz Rodmošcev pri Gornji Radgoni. Študij ga je vlekel v svet, kjer je dosegal neverjetne stvari: leta 1929 je v Innsbrucku doktoriral iz filozofije, štiri leta pozneje še iz teologije. Pozneje se je izpopolnjeval v Parizu in Milanu - njegova nova velika ljubezen sta postali psihologija in antropologija. Nekaj let si je služil kruh kot profesor na mariborski realni gimnaziji, od leta 1940 do upokojitve 1972. je redno predaval na teološki fakulteti v Ljubljani. Izredno pa marsikje - bil je dobrodošel na praktično vseh govorniških odrih po svetu. Bil je številka ena na praktično vseh področjih znanosti, ki se jih je dotaknil. Več se v znanosti skorajda ne da doseči.

Bili bi zelo krivični, če nekaj prostora ne bi namenili tudi Zori Janžekovič, gospe, ki je v dvajsetem stoletju morda zadolžila Maribor bolj kot katerakoli predstavnica nežnejšega spola. Doma s Polskave je gimnazijo (maturirala je leta 1938) obiskovala v Mariboru, na študij medicine pa se je podala v Zagreb. Za šolnino si je zaslužila preko poletja s prodajo jabolk z domačije. Po drugi svetovni vojni je ekspresno diplomirala in se vrnila domov. V mariborski bolnišnici se je hitro specializirala za plastično kirurgijo (takrat so z njo v glavnem zdravili opekline) in uvedla nekaj revolucionarnih metod, ki so njeno, z njo pa tudi ime mariborske bolnišnice ponesli v svet. Kdo vse je ni obiskal v mariborski bolnišnici, kdo se ni učil od nje! Prestižni Medscape uvršča našo Zoro med 25 najvplivnejših zdravnikov 20. stoletja!

Zora Janžekovič je živela za medicino in za svoj Maribor. Njen pepel so raztresli po Pohorju, njena zapuščina pa je pripadla mestu: hišo s pripadajočim zemljiščem je podarila medicinski fakulteti, z zapuščenim denarjem pa so ustanovili sklad za štipendije za študij medicine.

Zmanjkuje nam prostora za športnike (omenimo le Iva Daneua in Mimo Jaušovec), književnike (Anton Ingolič, Edvard Kocbek, Kajetan Kovič, Bratko Kreft in številni drugi), glasbenike (Hugo Wolf), teologe (Maksimilijan Držečnik in Vekoslav Grmič) in številne druge velikane z najrazličnejših področij. In igralci! Ste vedeli, da sta s Prve tudi Polde Bibič ali Štefka Drolčeva? In če smo že v gledališču: na prvo je hodil tudi eden in nepozabni Tomaž Pandur, ki je s svojo gimnazijsko skupino Tespisov voz že v gimnaziji buril duhove, kot mladenič na čelu mariborske drame pa poskrbel za največjo evforijo v zgodovini mariborskega hrama umetnosti - možak, pred katerim so se pozneje klanjali največji svetovni odri.

Zgodbo, ki je lahko ne bi nikdar končali, pa vendarle zaključimo z besedami aktualnega ravnatelja, (še) ne rekorderja po letih na funkciji, zato pa možaka, ki podira rekorde v priljubljenosti in ki mariborsko Prvo neumorno dviguje na višjo raven. Izvolite, gospod Herman Pušnik! "Vse od leta 1850 opravljamo poslanstvo izobraževanja in iskanja novih poti za generacije gimnazijcev, ki vstopajo v našo šolsko palačo na Trgu generala Maistra in odhajajo obogateni z znanjem, izkušnjami ter v svet s široko odprtimi obzorji. Naši uspehi so lahko vaša priložnost. Naše delo je prijetno, a zahtevno. Zato še zmeraj velja za Prvo: Per aspera ad astra (Preko trnja do zvezd)."

Ni kaj, na Prvi gimnaziji Maribor imajo biti na kaj ponosni. Na ravnatelje, profesorje, na dijake. Na slavno zgodovino. Zato nam ostane le še želja: še na mnoga leta, Prva gimnazija Maribor.