V letu, ki ga zaznamujejo predvsem ukrepi zaradi preprečevanja širjenja novega koronavirusa, Prva gimnazija v Mariboru praznuje 170 let. Veselo dogajanje okoli obletnice je močno okrnjeno, a obliž je nova žlahtnejša ura z zlatimi kazalci na stavbi. Za uro s številčnico v grafični podobi, kakršno je stavba imela leta 1873, in z zlatimi kazalci sta poskrbela nekdanja dijaka, danes notar Gorazd Šifrer in tihi veliki Mariborčan Aleš Lombergar, ki se edini v Sloveniji ukvarja z jedkanjem stekla, a brez ravnatelja Hermana Pušnika, ki je idejo sprejel odprtih rok, ta ne bi mogla biti uresničena. Danes ob 10.15 so v družbi urarskega mojstra Ivana Zernka in mariborskega župana Saše Arsenoviča uro zagnali. Ne gre samo za vrnitev originalne ure, pač pa med drugim naznanja odgovornejši odnos do zgodovine in dediščine mesta, pa tudi, da lahko posamezniki z idejo in voljo samoiniciativno sooblikujejo podobo mesta. Po mnenju sogovornikov ta ura napoveduje tudi bolj optimistične čase.
Dejanje z močnim sporočilom
"Tako vsaj simbolično obeležujemo 170. obletnico, a pri tem pogrešamo sedanje in nekdanje dijake, profesorje in profesorice ter vse ostale zaposlene, ki so nam pomagali pri pisanju naše zgodovine in tradicije, in na ta način je to vsaj simboličen poklon z močnim sporočilom. Ob 10.15 smo zagnali uro, ko se začne na naši šoli glavni odmor, in prav je, da je stekla v odmor in ne v začetek šolske ure," je povedal ravnatelj Pušnik in spomnil, da so bile tudi v preteklosti dobre pobude angažiranih nekdanjih dijakov, profesorjev, nekdanjih ravnateljev. "Enkrat prvi, zmeraj prvi. Seveda je zdaj težje, ko smo kot družba ustavljeni, morda je zato toliko pomembneje, da na ta način, ko čas steče naprej, vidimo optimizem v prihodnosti, da bomo prej ali slej v dobrem starem vzdušju nadaljevali s poslanstvom šole," pravi ravnatelj o doprinosu.
Nova ura napoveduje nove čase in z njimi veliko lepega
Saša Arsenovič, tudi nekdanji dijak Prve, je kot župan ponosen na samoorganizacijo posameznikov, ki samoiniciativno pomagajo mestu. "Gre za izjemen primer dobre prakse izvedbe od spodaj navzgor s tankočutnim odnosom do kulturne dediščine in zgodovine. Vem, da je v ozadju mnogo več truda in dela, kot je sedaj videti le uro, ki deluje," pravi. Da res ne gre samo za uro, ki je dolgo spala, je poudaril tudi Gorazd Šifrer, "upamo, da bo dala zagon v novi čas, ki prihaja, in da bo brezhibno tekla. Vsak najde v njej svoje sporočilo."
S spoštovanjem preteklosti do boljše prihodnosti
Za stavbo današnje gimnazije je bil temeljni kamen položen junija 1871 in v dobrih dveh letih ne samo, da je bila zgrajena, v letu 1973 se je v njej začel pouk. Tako kot se je od prvotne podobe močno spremenila ura, se je spreminjala tudi stavba, kar je razkrila najstarejša fotografija Prve gimnazije iz leta 1873, za katero je Aleš Lombergar poskrbel, da so jo restavrirali. "V stavbni zapuščini naših prednikov je veliko občudovanja vrednega, žal pa tudi veliko napak in spodrsljajev, še posebej iz obdobja po drugi svetovni vojni. Skoraj 70 let je trajala miselnost, da staro ni dobro. Upam, da je konec, da smo spoznali, da brez spoštovanja tradicije in preteklosti ne moreš narediti nič novega dobrega. Vesel sem, da sem imel priložnost sodelovati pri enem od takih projektov, ki vzpostavljajo na uri spet prvotno stanje, takšno, kot mora biti. Nova ura napoveduje nove čase in z njimi veliko lepega," je zaključil Aleš Lombergar.
