Pri TV-omizju sem bil predstavnik bivših dijakov. Kot takega me je prijazno povabil gospod ravnatelj. Ob tem povabilu se je zamajalo vesolje in generacije tako živih kot mrtvih dijakov so se zgrozile: "Radmilovič nas bo predstavljal?"
Nekoč sem že pisal o Prvi. Povabili so me ob njeni 150-letnici. Danes pišem drugič, ko praznujemo 170-letnico šole. Ob dvestoletnici ne bom več pisal, ker bom mrtev. Najverjetneje. Pridružil se bom prej omenjenim generacijam mrtvih dijakov Prve gimnazije.
Generacij mrtvih dijakov, kakorkoli se že sliši groteskno, nisem omenil kar v en dan. Veličina in tradicija neke šole se meri po tem, koliko generacij njenih dijakov je šola preživela. Prva gimnazija jih je na desetine. Kar je v sodobnem izobraževanju, kjer je več generacij dijakov preživelo svoje šole, kot pa je šol, ki so preživele generacije dijakov, neverjeten dosežek. In pred veličino te tradicije ponižno sklonim glavo, ko me napudranega potisnejo v studio TV Maribor.
Zadeva je namreč ta, da nikakor nisem primeren, da na kakršenkoli način predstavljam Prvo gimnazijo. Gre za zaušnico tisočim briljantnim umom, ki so izšli iz te šole. Jaz sem bil, kakor bi se reklo - luzer. Slab učenec. In kar je podobnih izrazov.
Šola ima knjigo posebnih dosežkov. Z zlatimi črkami so tam zapisani dosežki njenih dijakov. Ki so bleščeči, kot so bleščeče kariere teh ljudi, ki so slavo šole ponesli v svet. In potem ima šola še eno knjigo. Ki ni zlata. Bolj zamaščen dnevnik, ki se skriva nekje pod koritom štedilnika, na katerem si profesorji kuhajo kavo. Tam je knjiga nedosežkov. Neslavnih rekordov. Takih stvari. In tam je zapisano moje ime. Ne z zlatimi črkami, kot so vpisali Franceta v Ribnici, temveč z rdečim flomastrom s sploščeno konico. Dosegel sem namreč rekord. Bilo je v drugem letniku. Rekord, ki ga na Prvi še nihče ni uspel preseči. Pri matematični šolski sem dosegel višjo oceno, kot sem zbral točk. Nič točk - ena.
Zadnjič sem srečal svojo učiteljico matematike. Prišla si je ogledat komedijo, ki sem jo spisal.
"To ti gre boljše kot matematika," mi je rekla. Ja, saj.
Tudi pri francoščini sem razvil edinstven koncept. Pri francoskem nareku je mogoče, da v eni sami francoski besedi pridelaš tri napake. Naglas, končnica pa še kaj in si gotov. Če pa besede ne napišeš oziroma jo izpustiš, je to le ena napaka. Tako so bili moji nareki kot čeljust petletnika, in preden je profesorica, s katero sem se kasneje prav dobro razumel, to ugotovila, sem že maturiral.
Kako me bodo, revšeta iz Svečine, sprejeli vsi ti kul mestni otroci?
Seveda je otročje gledati na nekoga zviška, ker hodi na drugo šolo … Ampak zame je dualizem med Prvo in II., ki že desetletja vlada mestu, dualizem pogleda na svet