Rastlinjak na vrtu - da ali ne? Zame ni dileme

V zadnjih letih pogosto slišim pripombe mnogih, da ne bodo jedli vrtnin, pridelanih iz rastlinjaka, ker imajo odpor do rastlinjakov in podobno. Moje mnenje je, da je tako razmišljanje neracionalno. Sama take pogosto vprašam, zakaj potem živijo v hiši. Zakaj ne gredo spat v naravne votline in naravna zavetišča? Rastlinjak je hiša, dom za rastline. V njem skušamo nadzirati klimatske pogoje, eni bolj uspešno, drugi manj. V rastlinjaku je veliko lažje pridelovati vrtnine na ekološki način. Seveda pa je potrebno nekaj znanja. Drugi razlog, zaradi katerega res toplo priporočam, da se odločite za postavitev rastlinjaka na vrtu, pa je, da lahko v njem pridelujete zelenjavo skoraj celo zimo. Koliko in kako, je seveda odvisno od tega, za kako tehnično zahteven sistem se boste odločili in kako boste znali izkoristiti prostor v njem.

Kakšen rastlinjak potrebujemo

Klimo v rastlinjaku uravnava pravzaprav zrak. Moj nasvet je torej, da ima rastlinjak čim večji volumen. Ker pa zaradi fizikalnih zahtev seveda ne moremo graditi v višino, to torej pomeni, da se odločimo za največjo možno površino. Seveda je to odvisno od prostora, ki ga imate na razpolago, in od finančne situacije. Po mojih izkušnjah je idealna površina rastlinjaka za domačo pridelavo za štiričlansko družino okoli 40 do 50 kvadratnih metrov: osem do deset metrov dolžine in pet metrov ali več širine.

V rastlinjaku se zrak segreva in ohlaja. Več ga je, počasneje se segreva in ohlaja, to pa pomeni tudi, da se pri nižjih temperaturah zjutraj zrak ne spusti pod ničlo, če ga je veliko; če ga je manj, je tudi v rastlinjaku zelo hitro mraz in nevarnost pozebe. Enako velja pri višjih temperaturah, hladen jutranji zrak ostaja v prostoru dalj časa pri večji zračni masi kot pa v majhnem rastlinjaku, ki se tudi veliko bolj pregreva.

Rastlinjak naj ima omogočeno tudi bočno zračenje. Mnogi menijo, da plodovkam poleti bolj ustreza, če je bolj vroče. Pa sploh ni tako. Pri temperaturah nad 30 °C imajo težave prav vse rastline, tudi paradižnik. Bočno zračenje pa omogoča dobro kroženje zraka in s tem manjše pregrevanje. Odprta vrata zadaj in spredaj pri visokih poletnih temperaturah ne zadoščajo, prav tako ne strešna okna. Čeprav jih nekateri zagovarjajo, češ da se topli zrak dviguje in odhaja skozi okna, to ni dovolj.

Folija naj bo kakovostna

Imam pa še en predlog, če si boste rastlinjak delali sami. Folija za zračenje naj se ne dviguje direktno s tal, ampak naj bo najprej kakšen meter fiksne folije. Tukaj bodo spomladi mlade rastline (sadike) zavarovane pred neposrednim vdorom nizkih temperatur ob zračenju, po njih ne bo tako pihal leden zrak. Zračiti je treba tudi pozimi, saj je v sončnih dneh v rastlinjaku prevroče. Pogosto pa v oblačnih dneh zračna vlaga tako naraste, da je rastlinam ne uspe porabiti in je nujno treba zračiti.

Ne varčujte pri izbiri folije. Kakovostna folija ni poceni, a samo takšna se ne bo zameglila že leto po uporabi in bo ves čas prepuščala dovolj svetlobe. Prav tako je ne bo utrgal vsak ptič, ki bo sedel na rastlinjak. Vsaka luknja v foliji je namreč lahko vzrok, da veter odpihne celo folijo. Vedite, da mora folija prenašati zelo hitre spremembe temperatur, po vročem poletnem dnevu jo nevihtne kapljice na hitro ohladijo za 20 °C ali več. Slaba folija zato tudi hitro poka. Obstajajo še folije, ki ne prepuščajo toliko toplote, pod njimi je zrak v rastlinjaku tudi poleti ugoden. Folije, ki ne dopuščajo kondenzacije, kapljic vode zjutraj na stenah, so za zdravstveno stanje vrtnin najbolj nevarne.

Vsekakor pa nikoli ne kupujte rastlinjakov z zeleno folijo. Res je, da v poletni vročini ni potrebno dodatno senčenje, a v takih rastlinjakih pridelane sadike so slabe kakovosti, saj je v njih zanje premalo svetlobe, tudi jesenske plodovke v njih imajo zaradi kratkega dne premalo svetlobe in plodovi niso dovolj okusni, rastline pa tudi ne več dovolj odporne.

Pomembna je tudi močna, stabilna konstrukcija rastlinjaka, da je ne bo odpihnil vsak veter. Vendar morate ob domači izdelavi vedno presoditi in se odločati med stabilnostjo in svetlobo. Če bo ogrodje prerobustno, debelo, preveč skupaj, bo jemalo preveč svetlobe.

Kapljično namakanje

Pri načrtovanju rastlinjaka hkrati načrtujte tudi namakanje. V rastlinjaku seveda dežja ni, zato moramo vso vodo rastlinam dostaviti sami. Brez vode ali ob njenem pomanjkanju so lačne. Najhujše pa je, če imajo enkrat vode preveč, drugič jim je zmanjka. Potem se pojavijo fiziološke motnje, najpogostejša so temne lise na dnu plodov paradižnika, paprike ali tudi jajčevca. Ob nepravilnem namakanju plodovi radi tudi pokajo. Veste, da povsem izsušeno korito z rožami težko primerno zaliješ, veliko vode spolzi skozi zemljo in odteče pri odprtinah na dnu. Kar nekaj časa potem traja, da začne voda ostajati v območju korenin. Pa gre za majhen volumen. Predstavljajte si torej, koliko vode steče v podtalje, če dopuščamo, da se med posameznimi zalivanji zemlja izsuši.

Bolj počasi in nežno ko padajo dežne kaplje, lepše je potem drugi dan na vrtu namočeno. Z zalivalko pa deset litrov vode zlijete rastlini v nekaj sekundah in od teh desetih litrov ji ostaneta morda dva litra, preostalo je spet izgubljeno. Poleg tega je treba poleti vsaki rastlini dati vsaj deset litrov vode na dan - koliko je to zalivalk in kako pri tem trpi vaša hrbtenica, se mnogi ne sprašujete. Zalivanje z vrtno cevjo je samo 50-odstotno ugodnejše, poraba vode je še vedno zelo visoka. Zato je kapljično namakanje edina rešitev za rastlinjak. Ker pa zahteva nekaj tehničnih posegov, ga je najbolje načrtovati istočasno s postavitvijo rastlinjaka.

Ko rešimo tehnični del, je treba rešiti še izvor vode. Mnogi namakajo s pitno vodo. To je zadnja možna rešitev in seveda slaba rešitev za okolje in za rastline. Za okolje zato, ker je pitna voda velika dragocenost, za rastline pa zato, ker je v bistvu ne marajo in imajo težave z vsem, kar je v pitni vodi zato, da bi bila zdrava za nas. Zato poskušajte najti druge vire vode.

Zagotovo je najenostavnejša rešitev zbiranje vode s streh, tudi s strehe rastlinjaka. Tudi studenci so boljša rešitev. Včasih je še dobro razmisliti, kje naj se voda pred uporabo temperira, saj iz globin zemlje priteče premrzla. To naredimo tako, da jo najprej prečrpamo v kakšno cisterno, šele iz nje pa gre za namakanje. Ledena voda poleti lahko šokira mikroorganizme v tleh, ki skrbijo, da so rastline primerno prehranjene, pa tudi korenine rastlin, saj potem ne sprejemajo več pravilno hranil.

Izbira ustreznega prostora

Ni vsak prostor dober za rastlinjak. Izbrati je treba svetel, zračen prostor, kjer po možnosti ni večjih vetrov, in najpomembnejše - prostor, kjer ne zastaja voda ob močnejših padavinah, taljenju snega … Prostor, kjer je rastlinjak, tudi ne sme biti zasenčen. Mnogi sicer menijo, da je to poleti celo prednost, in imajo potencialno prav, a rastlinjaka ne postavljamo za poletno pridelavo zelenjave, ampak za celoletno pridelavo. Meni se zdi celo pomembnejše, da je v rastlinjaku zelenjave dovolj tudi pozimi. Takrat je dan kratek in je vsak delček svetlobe pomemben, še bolj pa to seveda velja za pridelavo sadik. Spomladi in jeseni bo v rastlinjaku veliko težav, če ne bo dovolj svetlobe, zato naj bo rastlinjak na polnem soncu. Res pa je, da ga je v naših vremenskih razmerah poleti pogosto treba senčiti. A vedno je lažje dodati senčilo poleti kakor pa se spomladi in jeseni znebiti sence.

Zakaj naj bo prostor zaveten, je jasno. V zadnjih letih imamo tako ekstremne pojave, da je veter marsikateri rastlinjak že odpihnil k sosedom. Prav tako pa so zelo zavetne lege, kjer le redkokdaj piha, past, kot je bilo to leta 2020 - ko je zračne vlage veliko, je namreč tudi bolezni v rastlinjaku veliko.

Rastlinjak je za vse, ki si želite čim več zelenjave pridelati sami, res zelo koristen dodatek vrtu. V njem lahko seveda počnemo še vse kaj drugega, o tem pa morda prihodnjič kaj več.