Prihaja čas, ko se bo na vrtovih tudi gnojilo. V zadnjih letih opažam, da je veliko težav na vrtovih posledica napačnega, običajno predvsem premočnega gnojenja. Prav letošnje leto je spet na dan prineslo veliko težav, ki so posledica nepravilne založenosti tal s hranili. Zemlja ima številne lastnosti, ki pomembno vplivajo na počutje vrtnin in drugih rastlin, s tem pa tudi na njihovo zdravstveno stanje. Na kvaliteto zemlje ima vpliv veliko stvari, na nekatere lahko vplivamo, na druge pa ne. Človek s svojim delovanjem najpogosteje vpliva na založenost tal s hranili, torej z gnojenjem, tudi na pH tal, na strukturo tal in s kolobarjem na stanje škodljivih in koristnih mikro- in makroorganizmov v tleh. Poglejmo si posamezne osnovne lastnosti tal.
Analiza tal
Analiz zemlje je sicer več, tudi natančno teksturo tal ugotavljamo z njo. Prav tako lahko iščemo v zemlji ostanke kemijskih snovi, težkih kovin …, a zdaj govorim o tisti analizi, ki bi jo moral na vrtu opraviti vsak. Šele analiza nam pove, kako in koliko lahko gnojimo. Tla so namreč najpogosteje prezaložena s posameznimi hranili, s tem pa je prehrana rastlin nepravilna. Tako kot vsa živa bitja so rastline lahko odporne le, če so pravilno (ne preveč ne premalo) prehranjene.
Analiza zemlje nam pove, koliko je v njej rastlinam dostopnih hranil. Pri nas opravljajo analize nekateri kmetijsko-gozdarski zavodi in Kmetijski inštitut Slovenije v Ljubljani. Laboratoriji so torej na kmetijsko-gozdarskih zavodih na Ptuju, v Mariboru pa tudi v Novem mestu, Murski Soboti in Novi Gorici ter seveda na Kmetijskem inštitutu.
Za pravilni rezultat analize je najbolj pomembno, da vzamemo vzorec zemlje enakomerno po izbrani površini in v pravilni globini. Zato je najprimernejša sonda. Vzorce nato v vedru dobro premešamo, damo v vrečico, označimo in odnesemo v najbližji laboratorij.
Odvzem vzorca je pomemben
Zelo pomembno je, da pravilno vzamemo vzorec zemlje. V laboratorij je nesemo približno kilogram (v globini od 20 do 25 centimetrov je na hektarju povprečno okoli 20 tisoč ton zemlje). Če torej vzorca ne vzamemo pravilno, je rezultat lahko zelo napačen.
Najbolj pravilno je jemanje vzorca s posebno sondo. Običajno si jo lahko sposodimo v laboratoriju. Vzorec moramo vzeti enakomerno po celi površini pa tudi enakomerno po izbrani globini. Na vrtu je globina vzorca enaka globini prekopavanja - od 15 do 25 centimetrov. V tej globini je večina korenin vrtnin, ki bodo srkale hranila.
Na zelenici je globina korenin največ deset centimetrov, zato jemljemo vzorec samo v tej globini. Če bi šli globlje, bi bil rezultat analize popolnoma napačen in ne bi veljal za travo.
V sadovnjaku so korenine globlje. Običajno se svetuje, naj se vzameta dva vzorca, prvega iz globine od nič do 30 centimetrov, drugega iz zemlje od 30 do 60 centimetrov globoko. To seveda ne pomeni, da jemljemo vzorec dvakrat. Sondo zabijemo do globine 60 centimetrov, zato potrebujemo močnejše sonde in tudi nekaj več fizične moči. Nato zemljo iz globine od nič do 30 centimetrov damo v eno vedro, zemljo iz druge globine pa v drugo. Vedri je dobro označiti, da se ne zmotimo.
Poleg pravilne globine je pomembno, da vzorec vzamemo enakomerno po celotni površini. To pomeni, da sondo zabijemo v tla vsaj desetkrat do dvajsetkrat, odvisno od velikosti površine, lahko še večkrat. Na vrtu zabijemo sondo vsaj enkrat v vsako gredico, tudi v tisto, na kateri rastejo trajnice (na primer jagode).
Če ne moremo do sonde, potem lahko v najslabšem primeru vzamemo vzorec zemlje tudi z lopato za prekopavanje (za "štihanje"). Vendar naj bo ta štirikotna, ne trikotna. Zagotoviti moramo enakomeren odvzem tudi po globini. Če to počnemo s trikotno lopato, potem z zgornjih centimetrov prihaja preveč zemlje, s spodnjega dela pa le še kakšen centimeter, kar je daleč od enakomernega.
Lopato zabijemo v tla pravokotno in prvo zemljo zavržemo. Nato po ravnem delu roba, ki smo ga naredili v jami, vzamemo čim tanjši trak zemlje do globine, ki jo obdelujemo, in to zemljo damo v vedro.
Na tak način naberemo preveč zemlje. Najbolj prav je, da prinesemo v laboratorij kar vso zemljo. Če pa je tega res preveč, potem je nujno, da zemljo res dobro premešamo v vedru. Zdrobimo grude in svaljke, tako da je vse dobro premešano, nato pa zadostno količino zemlje stresemo v označeno vrečko.
Še nekaj o tem, kdaj sploh damo zemljo v analizo. Upam, da je vsem jasno, da pred tem ne smemo gnojiti. Vzorec zemlje jemljemo vedno po končani rastni dobi v tekočem letu in pred gnojenjem. Če gnojimo jeseni, moramo torej zemljo vzeti zdaj. Ker pa traja analiza vsaj en teden, moramo vzorec zemlje odnesti v laboratorij vsaj deset dni pred nameravanim gnojenjem.
Vsebnost fosforja in kalija v tleh
Fosfor in kalij sta med najbolj pomembnimi makroelementi v tleh. Seveda so tudi druga hranila pomembna, vendar bi bila analiza vsebnosti prav vseh dokaj draga, zato so se strokovnjaki za osnovno mnenje in vtis o hranilih v tleh odločili, da bodo v osnovi merili stanje teh dveh elementov. To pa seveda ne pomeni, da drugim ne bi posvečali pozornosti. Al-metoda izraža vsebnost fosforja in kalija v tleh v mg/100 g tal. Da si bomo vrednosti lažje predstavljali, jih uvrstimo v pet razredov. Te označimo s črkami A, B, C, D in E. Pri tem srednja črka C pomeni primerno založenost tal s fosforjem ali kalijem. Črka A pomeni, da je v tleh izbranega elementa veliko premalo, črka B, da ga je premalo. Obratno pa črka D pomeni, da ga je nekoliko preveč, in črka E, da ga je preveč.
Če je v tleh preveč fosforja (najpogosteje na vrtovih), rastlina sploh nima dostopa do kalija (element odpornosti in okusa), železa, mangana in še nekaterih hranil ali pa ima slabši dostop do njih. Zato je gnojenje izredno pomemben del ravnanja z zemljo na vrtu. Z vsakim posegom namreč lahko izboljšamo ali pa pokvarimo življenjski prostor naših rastlin.
Rezultati analize
Vrednost pH tal nam pove, ali imamo opravka s kislo, nevtralno ali bazično (alkalno) reakcijo tal. Mnogi tej reakciji sploh ne posvečajo pozornosti, saj ne vidijo neposrednih težav, ki jih povzroča napačen pH tal. Če pa želimo pridelovati svojo hrano na naravi prijazen način, se morajo rastline dobro počutiti. Prenizka ali previsoka pH-reakcija tal povzroča, da rastlinske korenine selektivno sprejemajo posamezna hranila. Ta selektivni sprejem je seveda povezan tudi s populacijo mikroorganizmov, ki živi v tleh. Prav nanjo pa pH tal izredno vpliva.
Rastline, razen redkih izjem, najbolje uspevajo na zmerno kislih tleh (pH med 6 in 6,5), ne na nevtralnih, kot bi si nekateri mislili. Nekaj izjem najdemo med okrasnimi rastlinami (rododendroni, vrese, hortenzije …) in jagodičjem. Te rastline potrebujejo samo tla, kjer je pH že blizu 4. Med vrtninami izrecno kisloljubnih ni. Je pa znano, da imajo kapusnice veliko več težav zaradi glivične bolezni (golšavost kapusnic) v tleh z nizkim pH in najbolje uspevajo, kjer je pH od 6,5 do 7.
Prenizki pH popravljamo z apnenjem. Na srečo so apnenci naraven material in jih lahko uporabljamo na ekološkem vrtu. Kar nekaj pripravkov dobimo tudi v naših trgovinah. Previsoki pH pa je težje popravljati. Vsaj ob sajenju plodovk in krompirja pomaga, da v tla zadelate nekaj kisle šote, če analiza pokaže, da je pH višji od 7. Tudi uporaba agrozeolitov uravnava pH tal, a le na dolg rok.
Prenizke pH-vrednosti zemlje popravljamo z apnenjem
Mene na vrtovih veliko bolj skrbi visoki pH. Že hitro, nad pH 7, imajo rastline težave s sprejemom mikrohranil. Zato je apnenje oziroma dodajanje pripravkov, ki dvigujejo pH, pametno le, če analiza pokaže, da so tla res kisla. Gnojenje z organskimi gnojili namreč pH močno dviguje in zato je zemlja na vrtovih le redko res kisla.
Čez dva tedna pa o tem, kako gnojimo, ko izvemo za rezultate analize.
