Kos mesa in sira ali druge hladne hrane med dvema kosoma kruha, tako nekako se, po Birtannici, glasi osnovna definicija sendviča. Takšna je, kot je bil sendvič na začetku svoje poti po vsem svetu. Zgodilo se je v 18. stoletju, pravi isti vir, ko je angleški plemič John Montagu, četrti grof Sandwich, prvi pojedel, kar so kasneje poimenovali po njem. Po eni varianti je svojemu služabniku naročil, naj mu na kos kruha naloži nekaj rezin rostbifa in sira, da pa bi lahko med kartanjem nemoteno jedel, je ukazal, da mu meso in sir pokrije z drugim kosom kruha. Da ne bi imel mastnih rok. Po drugi varianti je enako naložil služabniku, vendar ne, ker ni želel prekiniti partije kart, pač pa zato, ker je delal v svoji sobi in si ni hotel vzeti odmora. Kakorkoli, sendvič je bil rojen. Sploh ker se je po njegovem obisku v Londonu kmalu razvedelo, česa se je plemeniti gospod domislil, in je tamkajšnja visoka družba hitro začela posnemati njegovo pogruntavščino. Z vedno novimi nadevi seveda, a vselej pripravljenimi tako, da jih je bilo mogoče jesti z roko. Kot finger food. Vse ostalo je zgodovina, bi lahko rekli.
Toplo ali hladno?
Dandanašnji sendvič je nekaj pisanega, okusnega, s primerno izbiro sestavin tudi zdravega. In ni več nujno, da je tisto, kar je na spodnji rezini kruha, pokrito z drugo rezino. Ker tak "open face" sendvič ponekod po svetu jedo kot tisto, čemur pri nas rečemo obložen kruhek. Skandinavci mu pravijo smørrebrød, pri njih je na kosu kruha, običajno črnega ali rženega, rezina ribe, mesa in kakšne solate. Naslednja smer, v katero je zavil osnovni sendvič, je bilo vprašanje, ali je tudi hamburger sendvič. Američani so kot eno od možnih razlik navajali, da so v sendviču le hladne sestavine, a to pravzaprav nekako ni ostalo v veljavi. Že naši severni sosednje Avstrijci so zagrizeni jedci kajzerice s pečenim jetrnim sirom. To je vsekakor neke vrste sendvič, a s toplim nadevom.
Enako kot najbolj znana francoska sendviča - croque monsieur in croque madame. Dve rezini opečenega kruha, vmes lepo mehak, na vročini zmehčan sir, rezina šunke, pri croque madame še jajce na oko ali poširano jajce. A Francozi ne bi bili Francozi, če bi ostali pri preprosti pripravi sendviča. Zato je treba obema croquema dodati še malo bešamel omake in gorčice. Eno rezino kruha premažemo z bešamelom in potresemo z naribanim ementalerjem ali grojerjem, drugo polovico premažemo z gorčico in nanjo položimo rezino šunke. Sestavimo obe polovici, ju premažemo z maslom in v ponvi opečemo z obeh strani. Potem sendviča naložimo v pekač, ju premažemo z bešamelom in nekoliko popečemo v pečici. Preden ju postrežemo, croque madame obložimo še z jajcem na oko ali poširanim jajcem in šele tedaj sta sendviča popolnoma nared.
Od pariške do lososa
Hrustljava žemlja, prerezana na pol, v njej pa nekaj rezin pariške salame. Eden najbolj preprostih sendvičev, pomnijo ga predvsem starejše generacije. Potem so pariško salamo zamenjali šunka, pa delikatesna slanina, pršut ali kakšna zanimiva suha salama. Dodali smo kisle kumarice ali vloženo papriko, list solate. Žemljo namazali s kakšnim kremnim sirom, pašteto, maslom, skuto z zelišči, gorčico ali majonezo. Dodali rezino sira. Bolj ko se je daljšal seznam delikates za sendvič ter kruhov in peciva, v katerega smo jih dodali, daljši je bil sezam sendvičev. In se še daljša, čeprav danes nihče nima več pregleda nad pisano paleto vsega, čemur lahko rečemo sendvič. Sendvič nista le dve rezini kruha in nekaj vmes, vse več je sendvičev različnih oblik in velikosti, pa v nadstropjih, v njih so tudi različne vrste kruha. Od belega, rženega, pirinega, polnozrnatega, koruznega, ajdovega in še kakšnega. Da italijanske čabate in francoskih baget ter pekovskega peciva najrazličnejših oblik in okusov niti ne omenjamo. Kombinacijam z namazi, siri, zelenjavo in vsem drugim, kar lahko damo v sendvič, ni videti konca. Pa različni dodatki, kot so marmelada iz rdeče čebule (še posebej dobra je v kombinaciji s pečenim rostbifom), namaz iz čičerike, arašidovo maslo, maslo z grobo morsko soljo, številna zelišča, ki sendvič le še obogatijo. Sendviči že dolgo niso več nekaj, nad čimer bi se lahko zmrdovali, kot je veljalo včasih.
Sendvič s hruško in sirom
Za bombetke:
30 dag ržene ali polnozrnate moke
10 dag pirine ali bele moke
1 vrečka suhega kvasa
1,5 dl mleka
1 žlica olja
1 žlička sladkorja
1 žlička soli
1 jušna žlica mešanih semen (bučnice, sezam)
Za nadev:
4 zrele hruške
10 dag sira gervais (ali podobnega, ki ga zlahka mažemo)
slano maslo
Kvas zmešamo s sladkorjem in dvema žlicama moke, dodamo 1 dl mlačnega mleka in pustimo, da vzhaja. V skledo presejemo moko. Ko kvas vzide (po vrhu se naredijo mehurčki), ga dodamo moki, dolijemo še olje in preostalo mleko ter vse skupaj zgnetemo v voljno, mehko testo. Če se drobi ali je trdo, dodamo testu malo vode ali mleka, lahko tudi olja. Na koncu dodamo še sol in znova pregnetemo. Testo naj vzhaja eno uro, potem ga razdelimo na za pest velike kroglice in jih nekoliko sploščimo. Pustimo jih vzhajati 15 minut. Po vrhu potresemo mešanico semen in v kroglice nekaj krat zarežemo. Damo jih na peki papir in pečemo 15 do 20 minut na 200 stopinjah Celzija. Ko so pečene, jih ohladimo.
Sir zmečkamo z vilicami, če je pretrd, dodamo žlico kisle smetane ali kremnega sira nevtralnega okusa. Hruškam odstranimo peclje in peščišče ter jih narežemo na tanke rezine. Bombetke prerežemo na pol in jih premažemo s slanim maslom, potem s sirom, na sir pa v krogu naložimo narezane hruške. Po želji jih lahko pokapljamo z limoninim sokom ali po siru potresemo nekaj pečk granatnega jabolka.
Kaj so zvitki in hot dogi?
British Sandwich Association, združenje, ustanovljeno leta 1990 z namenom zagotavljanja standardov pri pripravi sendvičev in ohranjanju tradicije in kakovosti na tem področju, je zapisalo, da je sendvič "katerakoli oblika kruha, nadevana v glavnem s hladnimi sestavinami". To pomeni, da lahko za sendvič štejemo tudi različne zvitke iz ploskih kruhov (wrape), ne pa tudi burgerjev. V ZDA pa sta dve zvezni agenciji odločili, da je "zaprti" sendvič jed z ne več kot 50 odstotki kruha in z vsaj 35 odstotki kuhanega mesa, medtem ko mora "open sandwich", torej obložen kruhek, vsebovati vsaj 50 odstotkov kuhanega mesa. Za burite in fajite so zapisali, da so kot sendviči, medtem ko stromboli (testo za pico, ki je nadevano z ostanki mesa, zelenjavo in sirom, zavito v zvitek ter postreženo toplo) po njihovem ne sodi v kategorijo sendvičev. Ne da bi se hoteli prepirati, kdo ima bolj prav, a na Balkanu bi verjetno krepko dvignili obrvi, če bi v Wikipediji med naštetimi jedmi, ki veljajo za sendvič, našli tudi pleskavico v lepinji. In seveda kebab, tako imenovani žepni sendvič (zaradi žepa, zarezanega v kruh, v katerega damo nadev).
Sicer pa niti v vseh ameriških zveznih državah pojma sendvič ne obravnavajo enako. V Bostonu v Massachuttesu je sodišče v nekem sporu odločilo, da buriti, takosi in kesadilje niso sendviči, ker so pripravljeni le iz enega kosa kruha, medtem ko je sodišče v Indidani razsodilo, da so takosi in buriti sendviči, ker so to pač sendviči, kot jih poznajo v Mehiki. V New Yorku pa za sendviče štejejo tudi hot doge, girose in nadevane indijske pita kruhe. Znajdi se, kdor se more.
Konec koncev morda niti ni tako pomembno, kaj vse je danes sendvič. Dejstvo je, da je to praktična hrana in z izbiro pravih sestavin tudi zdrava. Sendviče lahko vzamemo s seboj v službo in šolo, na piknik, potovanje. Vanje damo, kar imamo radi. Dostopni so na vsakem koraku, izbira je velika. Kdo ve, kaj bi na to danes porekel lord Sandwich.