Recepte berimo in uporabljajmo z "zrnom soli"

Situacija glede pandemije covida-19 še vedno ni niti približno normalna, to pa negativno vpliva na za ta čas običajna potovanja in počitnikovanja. A si je mogoče narediti lep dopust kar doma in ga popestriti z bolj ali manj hedonističnim uživanjem ob lastnih (družinskih, tujih ...) kulinaričnih kreacijah. Morda kakih bolj eksotičnih, ki nas vsaj virtualno približajo daljnim krajem, ali pa inovativno nenavadnih, ki nas - seveda z obilo domišljije - popeljejo kar v kako fantastično utopijo.

Vsi seveda nismo dovolj izkušeni in vešči za pripravo presežnih mojstrovin, sploh pa ne kar iz glave. Tudi tisti, ki so, pa marsikdaj nimajo dovolj poguma za radikalnejše eksperimentiranje. Pa brez treme in strahu - tudi z majhnimi koraki se daleč pride. In če se kdaj kaj povsem sfiži, tudi ni treba kar takoj vreči puške v koruzo (le kaj pa bo rekel kmet, če se mu zatakne v kombajn in mu ga pokvari?). Učimo se pač tudi na napakah - bolje sicer na tujih kot na lastnih ...

​Pomembna družabna tema

Zdi se, da človeštvo še nikoli ni bilo tako obsedeno z lastnim prehranjevanjem. Pravzaprav bolj z njegovo kakovostjo, okusnostjo, domiselnostjo, nenavadnostjo, celo prestižnostjo ... kot s samo količino in prehransko vrednostjo. S to (pa seveda z bivalnimi pogoji in dostopom do pitne vode) so se - skupaj z drugimi živimi bitji, s katerimi so si delili planet in si medsebojno konkurirali pri dostopu do naravnih virov - na veliko dajali že pračlovečnjaki. A vsaj v tako imenovanem razvitem svetu vsesplošnega (pre)obilja - čeprav tudi v bogatih državah živi vse več revežev, ki se komajda prebijajo - je vrhunska in tudi na videz privlačna hrana postala ena pomembnejših tem komunikacije. V tiskovinah in po internetu jo je seveda mogoče videti (pa čeprav so slike krepko ozaljšane s kakim fotošopom), ne pa okusiti. A jesti pač moramo. In zakaj ne bi lepo, dobro in ob tem še zdravo, če lahko?

V poletni sezoni nam gre še kako na roke izbira svežih domačih sestavin. Pri iskanju navdiha pa si lahko pomagamo z recepti, s katerimi nas kar bombardirajo najrazličnejši trgovci v želji po pritegovanju kupcev in povečevanju prodaje. Da o ponudbi na svetovnem spletu sploh ne govorimo. Pri tej je sicer modro ločiti med preverjenimi vsebinami in amaterskimi objavami na družabnih omrežjih, kjer se najde tudi marsikaj (namerno ali ne) zavajajočega. Svoje predloge, nasvete in recepte lahko seveda po mili volji objavi vsakdo, pa če ima kaj pojma ali ne. In marsikdaj so celo bolj nesamokritično zagreti tisti, ki ga res nimajo.

A pustimo to in se raje posvetimo tistim bolj uporabnim receptom in nasvetom. Tudi trgovskim. Praviloma najamejo kakega priznanega in notorično domiselnega kuharskega chefa, ki seveda ve, kaj priporoča. In se bolj ali manj ozira na dejstvo, da povprečni bralci receptov nimajo njegovega znanja in izkušenj niti dostopa do vseh surovin in vrhunske profesionalne opreme, kaj šele dobro uigranega tima usposobljenih pomočnikov in dodelane organizacije dela.

Taki mojstri so sicer vajeni pripravljati jedi za mnogo več ljudi, kot je običajno v domačem okolju, in imajo za to tudi kvantitativno natančno opredeljene recepture. A ni vedno najbolj prav deliti teh količin s številom jedcev in rezultata nato pomnožiti s številom predvidenih v receptu za domačo rabo. Ponazorimo s praktičnim primerom. Recimo, da se odločimo cvreti krofe (poletje sicer ni sezona za kaj takega). Imamo ponev, v katero gredo trije naenkrat. Če jih nameravamo ocvreti desetkrat več, ne bomo potrebovali desetkrat več olja, ampak le malce več kot za tri - nekaj maščobe med cvrtjem seveda vpijejo, zato je treba po potrebi doliti le toliko in tako do zadnje runde. A če bi hoteli v isti ponvi ocvreti le enega, bi potrebovali nekoliko več olja kot za tri - preostala dva namreč dvigneta gladino in pri cvrtju v globoki maščobi morajo krofi pač plavati.

​Male tajne velikih mojstrov

Kaj lahko se tudi zgodi, da se dosledno po navodilih pripravljena jed ne posreči zato, ker vaše surovine, čeprav so iste vrste, niso niti približno enake tistim, ki jih je uporabil avtor recepta. Živila so pač biološki material in ne morejo biti vedno in povsod povsem enaka - še celo, če so bila pridelana v povsem enakih nadzorovanih umetnih pogojih, kaj šele tista iz bolj naravnega okolja. Da o vsakokratni svežini in drugih posledicah poti od vira do vaše kuhinje niti ne izgubljamo besed. Posebnostim vsakokratnih sestavin se je treba pač ustrezno prilagoditi (kako, pa je spet stvar znanja in kilometrine, ki ne prideta sama od sebe).

Še ena malenkost, ki jo je smiselno imeti vsaj v kotičku možganov, so male skrivnosti velikih mojstrov (pogosto se nanašajo na drobne spretnosti, trike, v receptu neomenjene začimbe ...). Seveda ne izdajo prav vsega do najneznatnejših potankosti. Če bi, bi vsaj nekateri recepti zlahka narasli na obseg povprečnega romana in s tem postali povsem neuporabni. Torej je vredno vsaj poskusiti z lastnimi prebliski, čeprav vsaj sprva previdno. Pravilo je dokaj preprosto: če menite, da bi se neki dodatek podal k jedi, se bo najverjetneje tudi res podal - vsaj po vašem okusu. Enako velja za opuščanje sestavin, ki jih nimate ali ne marate - a v tem primeru je pač treba najti ustrezen nadomestek ali prilagoditi količine drugih sestavin.

Vsekakor pa se je smiselno vsakega recepta lotiti s pametjo in razmislekom. Cum grano salis (z zrnom soli) so temu rekli že stari Rimljani - in to ne glede na to, ali jed sol vsebuje ali ne. Pa vam ne bo nihče solil pameti. Ali vsaj ne preveč ...