Ne glede na geografsko in še kakšno poreklo. In ne glede na to, ali se uvršča v segment premium prestižnih izdelkov vrhunske kakovosti (še bolj pa dragih), v najnižji cenovni razred ali kamorkoli vmes, ali je v redni prodaji ali akcijski razprodaji, zapakirana ali v rinfuzi, postrežna ali samopostrežna, pravkar prispela na trgovske police ali tik pred iztekom roka uporabnosti ... O tem smo na teh straneh že nekaj priobčili. Kot se tudi malce pošalili o virtualnem prehranjevanju preko interneta.
Je pa svetovni splet kar priročno orodje za iskanje navdiha pri kulinaričnem ustvarjanju. Če seveda ne "visimo na netu" preveč časa in nam ga torej zmanjka za realizacijo. Preveč dosledno upoštevanje z medmrežja snetih receptov in nasvetov - sploh tistih ne najbolj preverjenih in brez tehtnega analognega razmisleka - pa seveda toplo odsvetujemo. A je lahko redno obiskovanje preverjeno verodostojnih strani učinkovita preventiva pred nakupom in zaužitjem česa manj primernega. Le obsesivno in kompulzivno naj ne postane. To bi bilo patološko in bi utegnilo privesti do še bolj negativnih posledic za individualno in kolektivno fizično in duševno zdravje ter socialno funkcionalnost. Eno in drugo in tretje je v teh čudnih časih zapovedanih omejitev svobode gibanja in prepovedanega druženja v fizični realnosti že tako precej ogroženo.
S kulturo proti motnjam
Motnje hranjenja so - sploh v tako imenovanem razvitem svetu vsesplošnega izobilja in relativnega blagostanja - vse večji problem, ki se ob ukrepih za zajezitev covida-19 še dodatno zaostruje, toliko bolj zaradi težje dostopnosti strokovne pomoči. Statistično najmanj je takih odstopanj v deželah, kjer ima odnos do hrane - in to dobre, skrbno pripravljene ter skorajda obredno zaužite, praviloma v krogu družine ali prijateljev (ne pa mimogrede in na hitro zmetane vase) - visok kulturni status. V Evropi prednjačijo Italija, Španija, Francija ..., ki slovijo tudi po skladnem druženju jedi in pijač, še posebno vina.
Anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje ... so seveda precej bolj očitne motnje od ortoreksije, obsedenosti s pravilnim in (domnevno) zdravim prehranjevanjem. In čeprav se obsedeni pravojedci (kot bi jih lahko poslovenili) pogosto sklicujejo na skrb za zdravje in okolje pa na svojo visoko ekološko zavest, moralo, etiko in kar je še tega, so širše preverljiva dejstva marsikdaj zelo daleč od tega.
Večji greh od nezdravega užitka
Seveda ni s skrbnim odnosom in zavestno pozornostjo do tega, kaj damo vase, čisto nič narobe. Pravzaprav je še kako prav. Le osrednja preokupacija ali že kar obsedenost naj ne postane. Sploh pa se lahko od pravojedcev bolj kot tega, kaj in kako naj jemo, tudi "tisti normalni" naučimo predvsem tega, kako in česa naj ne jemo; če že, pa le izjemoma. Saj vemo, da se je kdaj pa kdaj ne ravno treba, vsekakor pa užitek malce pregrešiti. In da so take majhne pregrehe neke vrste utehe, ki so lahko bolj koristne za duševno ravnovesje, kot so zares škodljive za telesno zdravje.
Razvpiti primeri se hitro razvejo, a večina ni takih
A da bi grešili s preverjeno škodljivim, tudi ne bi imelo smisla. Nevednost in zavestna ignoranca do relevantne vednosti sta namreč vsekakor bolj grešni in nespametni od občasnega vdajanja slastnim pregreham. Problem je v tem, da se kot (potencialno) škodljivo marsikdaj naknadno pokaže kaj takega, kar smo kupili v dobri veri, da delamo zase in za svoje zdravje nekaj dobrega in koristnega. Saj ni zelo pogosto, a se zgodi, da nabavimo kako živilo, ki ga nato umaknejo iz prodaje.
Za tovrstne nujne ukrepe pri nas dokaj promptno skrbi državni urad za varno hrano. Na svoji spletni strani sproti objavlja obvestila o odpoklicih in vzrokih zanje. Redno jih povzemata spletna stran Zveze potrošnikov Slovenije in STA (je mar tudi to eden od razlogov, da jo hočejo aktualni vladavci z nefinanciranjem in še s čim po vsej sili uničiti?). Le bolj odmevni primeri pa se znajdejo tudi v bolj popularnih sredstvih javnega obveščanja.
Trgovci seveda morajo obelodaniti "svoje" odpoklice po uradni dolžnosti. Praviloma ne gre za artikle kar povprek, ampak le za posamezne serije. Največkrat dolžno informacijo kupcem (skupaj s tistimi, da kak akcijsko oglaševani izdelek ni na voljo, ker je prišlo do motenj pri dostavi ali česa podobnega) objavijo tako, da natisnejo obvestilo in ga nalepijo ob vhodna vrata. In najbrž - ker taki primeri pač niso najboljši za ugled - upajo, da jih bo prebral le malokdo, sploh v situaciji, ko se ni primerno zadrževati na frekventnih točkah.
Sezam, zapri se!
Kar precej je odpoklicev živil s sestavinami iz držav, kjer še uporabljajo nekatere v EU prepovedane snovi. Zadnje čase so umaknili s trgovskih polic kar nekaj izdelkov, ki vsebujejo sezam. V njih so namreč zaznali sledi etilen oksida, ki se uporablja za dezinfekcijo. Pogosti so odpoklici raznih živil zaradi prisotnosti ostankov pesticidov, plesni, bakteriološke oporečnosti, drobcev najrazličnejših primesi in nečistoč pa tudi zaradi glede na deklaracijo presežene ali premajhne vrednosti sicer dovoljenih ali celo bistvenih sestavin.
Kdor je sporni izdelek kupil, ga lahko seveda vrne in dobi denar nazaj. Kaj pa, če ga je že (s slastjo) pojedel? No, panika je v veliki večini primerov odveč, sploh če gre za zaužitje posameznega kosa ali zavojčka. Največkrat so izdelki namreč odpoklicani zaradi manjših odstopanj od dokaj strogih normativov. A tvegati - sploh zavestno - le ne bi imelo smisla.
Humus
50 dag suhe čičerike
po želji pol žličke sode bikarbone
glavica česna
čebula
lovorov list
žlička timijana
po želji pol žličke šetraja
žlička (navadne ali črne) kumine
pol žličke celega popra
po želji 1-2 čilija
klinček
žlička soli
limona
žlica (ali čajna vrečka) poprove mete
po želji poljubne začimbe (curry, kurkuma, paprika, čili ...)
po želji malo sesekljanega peteršilja
10-15 dag tahinija (sezamove paste)
2-3 žlice dobrega oljčnega olja
poljubna sveža zelenjava, kruhki, čips, grisini ...
Prebrano čičeriko dobro operemo in odcedimo. Namočimo v veliko količino vode za kakih 12-15 ur; vodo vsaj trikrat zamenjamo (v prvo ali drugo vodo lahko dodamo sodo bikarbono - tako se čičerika bolje očisti in nekoliko hitreje skuha). Odcejeno namočeno čičeriko damo v lonec, zalijemo z vodo, da je dobro pokrita. Dodamo na pol prerezano čebulo (vanjo vbodemo klinček), na pol prerezano glavico česna, kumino, lovor, poper in po želji čili ter malo limonine lupinice. Pristavimo, ko zavre, zmanjšamo temperaturo, čez kakih 10 minut pokrijemo in na majhnem ognju kuhamo kake pol ure. Dodamo še timijan, šetraj in sol ter pokrito kuhamo še kake pol ure, da se čičerika skuha. Dodamo meto, pokrijemo in odstavimo ter počakamo kakih 15 minut. Česen, čebulo s klinčkom in lovor previdno odstranimo, čičeriko odcedimo (vodo prihranimo) in damo v multipraktik skupaj s tahinijem, oljem in začimbami. Zmiksamo v gladko pasto (naj ne bo prečvrsta, ker se ohlajena še nekoliko strdi), dodamo sok limone in po potrebi nekaj vode, v kateri se je kuhala čičerika, po želji in okusu še malce dosolimo. Ohladimo. Postrežemo kot namaz ali pomako - po želji v servirni posodi oblijemo še z malce oljčnega olja - za na primerne kose narezano zelenjavo, kruhke ... Opisana količina je (sploh v primerjavi s pripravkom, ki ga lahko kupite v večini trgovin) dokaj zajetna, a jed se dobro zaprta v hladilniku obdrži kar nekaj dni.