Na krožniku: Eksperiment v čast in slavo domoljubju

Ob 30. rojstnem dnevu samostojne državnosti naše ljubljene domovine je bilo mnogo vznesenega govora prav o njej. Ne nujno o državi, njeni ureditvi, trenutni politični, gospodarski, socialni ... situaciji in splošnem stanju duha, ampak o domovini in ljubezni do nje kot taki - karkoli že to je. Ob tipično slovenskih pričkanjih, obtoževanjih pa celo obsojanjih, kdo da je bolj ali manj pravi domoljub, kdo navidezni, lažni in kdo sploh ni, da o sovražnikih ter izdajalcih naroda in domovine sploh ne govorimo. A enačba je načeloma preprosta: domoljub je tisti, ki resnično ljubi svojo domovino. In pika (pa ne tista, ki prinaša popuste pri nakupih).

​Domoljubje na krožniku

Kako svoje domoljubje prakticira, manifestira ali demonstrira, je sicer bolj očitno, a pravzaprav manj pomembno od intimno ljubečega odnosa do lastne rodne grude in njenih (predvsem kakopak avtohtonih) atributov in prebivalcev; ki pa sploh niso nujno samo pripadniki biološke vrste homo sapiens. In bog varji, da bi poveličevali kaj podobnega kaki "blut und boden" ideologiji! Resnično domoljubje nikakor ni ali vsaj ne bi smelo biti nekritično sprejemanje in poveličevanje vsega našega, domačega ... zgolj zato, ker je naše, domače. Še manj bi smelo biti odklanjanje, celo zaničevanje ali sovraženje vsega nenašega, tujega ... zgolj zato, ker ni naše in je pač domače nekomu drugemu, tujemu. Tale rubrika seveda ni namenjena razglabljanju o filozofskih, političnih, religioznih ali še kakih višjih metafizičnih vidikih nacionalnega vprašanja, ampak zmernemu uživanju ob tako vsakdanjih življenjskih radostih, kot sta hrana in pijača. A tudi v odnosu do tega se lahko kaže domoljubje.

Slovenska kulinarika in enologija premoreta kar precej presenetljivo raznolikih posebnosti, ki pa seveda niso nastale in se razvijale ter ne obstajajo v nekakšnem od preostalega sveta izoliranem zapredku. Premore še marsikaj, kar si pravično, enakopravno in nekonfliktno deli z drugimi. Užitni slovenski pridelki se lahko marsikdaj pohvalijo z vrhunsko kakovostjo v svetovnem merilu (a seveda ne vsi, morda celo večina ne), precej bolj vprašljive pa so količine. Da naša ljuba domovina pri marsičem niti slučajno ni samooskrbna, je znano. Da tukajšnje razmere niti ekološko in ekonomsko ne upravičujejo popolne samooskrbnosti z prav vsem, prav tako.

Sploh pa povprečni Slovenec samozadostnosti ne dojema kot oskrbe zgolj s tistim, kar pridela sam na svoji zemlji (saj je večina niti nima), ampak bolj kot nakup domačih živilskih pridelkov in izdelkov v trgovini, marsikdaj v lasti kake tuje multinacionalke. Ja, celo slovenske izpostave teh zadnje čase rade pihajo na domoljubno dušo in se na široka usta hvalijo z velikim deležem predvsem vrhunske, eko, bio, premium ... ponudbe slovenskega porekla (in po dokaj zasoljenih cenah). Manj na veliko pa razglašajo, da v manj prestižnih segmentih prevladuje uvoz od tam, kjer so nabavne cene (s prevoznimi in logističnimi stroški vred) najnižje. Za končnega potrošnika bojda zelo ugodna ponudba je - tako lahko logično sklepamo - torej pogosto posledica skrajnega stiskanja pridelovalcev in proizvajalcev pri nabavnih cenah. Vseh - domačih in tujih, sploh v državah z mizerno plačano delovno silo brez vsakršnih pravic ter skrajno "ohlapno" (brezobzirnim onesnaževalcem naklonjeno) okoljsko zakonodajo in nikakršnim nadzorom.

​Nazorna primerjava

Posegati zgolj in samo po domačem ni ne možno ne smiselno. In niti ne fer. Če ni dovolj za vse, je pač pošteno in spodobno zadovoljiti se s sorazmernim deležem. Trenutno se sezona glede svežine še posebno delikatnih darov obdelane narave - jagod in špargljev - sicer že izteka, a najbrž jih je še dovolj za nazoren organoleptični poizkus. Šparglji začnejo leseneti takoj, ko so obrani, jagode pa izgubljati plemenito aromo. Oboje je dokaj hitro pokvarljivo - kljub vsej vrhunski tehnologiji hlajenja, zaščitnih atmosfer in drugega arzenala orodij in snovi za ohranjanje kakovosti, ki jih premorejo veliki proizvajalci in trgovci. Ti sicer razglašajo, da pridejo domači pridelki na police v manj kot enem dnevu od obiranja. A za njihovo ponudbo so zanimivi le veliki pridelovalci z več strojne obdelave, "kemije" ... (čeprav oboje pri pravilni uporabi sploh ni nujno nekaj slabega). Manjši, bolj butični, pogosto ponujajo svoje isti dan obrane pridelke kar na lastnih dvoriščih, lokalnih tržnicah ali improviziranih stojnicah ob kaki dovolj prometni cesti.

​Za poskus torej preprosto nabavimo sezonski pridelek iste vrste v trgovini in pri neposrednem pridelovalcu (ja, pri slednjem je po navadi malenkost dražje, a že manj odpadka v veliki meri odtehta razliko). Nato pa damo bližnjim na slepo pokusiti in primerjati. Kaj se bo v veliki večini izkazalo kot boljše, je kaj lahko napovedati ... In že imamo razlog več za domoljubje! Vsaj ko smo doma; kje na tujem bi se namreč enako dobro odrezali sveži pridelki tamkajšnjih neposrednih pridelovalcev.

A žal je od časa do časa slišati, da kani oblast obcestno prodajo prepovedati. Bojda ta zmanjšuje prometno varnost (a ogromni reklamni panoji v vidnem polju skoraj povsod je pa ne?). Pa nadzor z davčnimi blagajnami je otežen. Pa nobene kontrole ni. In občasno se v pridelovalce zamaskirajo prekupčevalci, ki kot vrhunske domače pridelke ponujajo kaj kakovostno spornega, nabavljenega pri veletrgovcih ali na borzah čez mejo ... In tako se utegne zgoditi, da bodo zaradi nekaj mešetarjev in peščice kriminalcev med veliko večino poštenjakov ter apriorne nezaupljivosti vladajočih do lastnega ljudstva taki domoljubni eksperimenti postali težje izvedljivi ...