Bojan Tomažič
Pri Ščurkovih s terase gledamo na vinograde na bližnjih gričih in Matjaž, eden od petih sinov iz vinogradniške in vinarske družine, razlaga o tem, kako bi njihova domačija po drugi svetovni vojni skorajda bila v Italiji. Angleži so mejo potegnili nad njihovo hišo, a jo je partizan s kmetije dvesto metrov pod njimi prestavil tako, da so tudi oni ostali na tej strani. Da je meja tekla po polovici hleva, vseeno ni mogel preprečiti, govorili so, da je moral kazati dokumente, ko je šel molst, on pa je ob kozarčku briškega vina rad razlagal, da njegova krava je v Jugoslaviji, iztreblja pa se v Italiji, no, uporabil je drugo besedo, a ta ima v Slovarju slovenskega knjižnega jezika oznako vulgarno.
Brda so bila po drugi svetovni vojni razrezana na dvoje, sorodnike je naenkrat razdelila meja, vinogradi v drugi državi. "Travma je bilo močna, ko je z vstopom Slovenije v Evropo padla meja, so ljudje jokali od sreče," pripoveduje Matjaž Ščurek. Tudi njihova družina ima vinograde na italijanski strani, zdaj je tako vse lažje, tudi v koronačasu so lahko skrbeli za trse na obeh straneh meje, da bo pridelek vina dober.
Vinogradništvo in vinarstvo sta v Brdih doma, pri Ščurkovih visi na steni slika dedka Franca, kako leta 1938 obdeluje vinograd, poleg je fotografija družine iz leta 1959 ob deutzu, prvem zasebnem traktorju v Brdih. Od Frančevega hektarja trsov in petdesetih hektolitrov iztisnjenega mošta se je do sedaj veliko spremenilo, danes imajo dvajset hektarjev vinogradov, na trg pa letno dajo sto tisoč steklenic kakovostnega vina. Zvesti ostajajo svežim, vendar polnim vinom, zato spomladi dolgo odlašajo s prvim pretokom, mladi Matjaž razlaga o vinu. "Taka vina potrebujejo kar nekaj časa, da se razživijo v kozarcu, jih je pa potem težko ustaviti," je stavek za slogan.
Sode naj dela najboljši sodar
Uporabljajo najsodobnejšo tehnologijo in imajo, poudari Matjaž, najboljšega sodarja, ki jim izdeluje hrastove sode. Da vsak ne more vsega vedeti in znati, da je treba kaj dati delati drugemu, dobro ve. Kar v kleti, po kateri se sprehajamo, govori o vinu, z nekaj kratkimi literarnimi zgodbami, če že ne poezijo. Da so v vseh prostorih vinske kmetije tudi umetniške slike in kipi za tiste, ki poznajo povezave briških vinarjev in umetnikov, ni presenečenje. Z Dnevi poezije in vina se je o njih razširil dober glas po vsem svetu, vinske kmetije so umetniške ambasade številnih držav, od koder prihajajo umetniki ustvarjat, jim tudi pomagat, poslikavat steklenice, jih oblikovat.
"Pri nas slikarji poslikajo sode in potem primerjamo, kako je zorelo vino v njih," se nasmehne Matjaž Ščurek. Tako še vino pove mnenje o slikarju. Peljal nas je tudi k vinjaku, katerega osnova je stara dvanajst let, je dobrega okusa in zelo močan, ter v črno kuhinjo, ki ima odprto kurišče in zgoraj izhod za dim. Ščurkovi so seveda prišli tudi na odprtje razstave kiparja in slikarja Jožeta Šubica in na branje poezije Petre Kolmančič.
Uroš Klinec, ki ima z ženo Nejko na Plešivem pri Medani hram kulinaričnih dobrot s prenočišči, je nasmejan, ker so po koronazaprtjih spet prišli gostje, in seveda zaradi Gira, ki je za Brda in Slovenijo velikanska promocija. Prav na njihovi terasi so se o Giru pogovarjali z Edijem Rejo, zamejskim Slovencem, ki je Enza Cainera, zadolženega za traso dirke po Furlaniji - Julijski krajini, povabil tja na kolesarjenje in ga navdušil nad briško pokrajino. Da je bilo župana treba opozoriti na popravilo poškodovanih cest, Uroš Klinec še omeni, in da je slovenska država najprej Brdom za Giro ponudila 15 tisoč evrov, šele po osuplih reakcijah Bricev so v Ljubljani vsoto povečali. Klinčevi se radi spomnijo Uroša Mencingerja, ki je takrat, ko so začenjali, pod imenom Rad Dobrojem v Večeru ocenil njihovo kulinarično ponudbo. "Novi tip domačije, ki je moderna in mlada, gostilne, ki je zabavna in drugačna, zabave, ki je dobrojedska in dobrovinska, terase, ki je skrita, a vse vidi, in umetnosti, ki je sproščena in dopustniška," je naš novinar napisal v tekstu, ki je imel velik odmev, število gostov se je povečalo.
V hramu kulinaričnih dobrot imajo vina brata Aleksa, ta ima v središču Medane ošterijo z ekološko pridelanimi vini in lokalno pridelano domačo hrano. Pri vhodu piše, da v njej ni pice, kokakole, pomfrita in stresa. "Stoletje življenja in dela v sozvočju z naravo nas je naučilo, da so najboljše stvari preproste in da si je zanje treba vzeti čas. Zato svojim gostom vselej postrežemo s specialitetami iz izključno svežih sestavin, pripravljenimi po navdihu briškega izročila in obogatenimi z izbranimi vini vrhunske kakovosti," se opišejo.
Pri njih največkrat zadišijo briška mineštra, domači suhomesnati izdelki, bela polenta in pršutov toč, specialitete so tudi divji šparglji in juha iz zelene, imajo hladno stisnjeno oljčno olje in domači kis. Aleks Klinec je bil pobudnik in motor Dnevov poezije in vina, še vedno podpira slikarje, zanima ga vse, kar je v zvezi z vinsko kulturo, zna ceniti tisto in tiste, ki briškim zgodbam še kaj dodajo, jo plemenitijo.
Sanje so lahko barvite
Martina Alma je še ena iz Brd, ki očara z energijo in razlagami o tem, kar počne. "V osrčju vasi Medana že stoletje in pol stoji hiša, ki jo je nemogoče spregledati. Vpeta med dve cesti, edina z rožnim vrtom pred njo, kot pilaster opominja nase. Alma ji je ime. Tako kot ženski, ki jo je zaznamovala," opiše umetniško hišo Alma, ki jo vodi, v njej so razstave, literarni večeri in drugi pogovori, imajo sobe za goste. "Hiša je galerija sodobne umetnosti. Sanje v njej bodo zato barvite, otipljive skozi predmete, ki ji dajejo tridimenzionalno perspektivo."
V mnzadu (prostoru za goste) se lahko odpočijete, spijete kozarec najboljšega vina, skodelico čaja ali kave. Imajo kuhnjo (kuhinjo), z verande se na severu odpira pogled proti Koradi, Matajurju in Kaninu na severu. Tam je mogoče ustvarjati. Ob njej Aleš, Klemen in drugi iz Zavoda za spodbujanje umetnosti, kulture in turizma Alma poskrbijo za dobro počutje.
Martina dela tudi v vinarski hiši Edi Simčič in skrbi za vilo Alma vista, v kateri so apartmaji za goste, ki se pridejo razvajat. Opomni, da so pridelovanje vina, vzgoja trte in občutek za opazovanje narave prav tako umetnost kot drugo ustvarjanje, katerega posledica je senzibilnost ljudi, želja po odkrivanju novega, znanju in ljubezen do potovanja. "Če ne drugega v domišljiji." Z veliko ljubezni, vneme in motivacije si v vsej tej umetnosti človek lahko ustvari svoj pogled na ta svet. Z vsem spoštovanjem in ponižnostjo do vsega in vsakogar, od koder se lahko uči in črpa navdih, to ona počne. Ob pomoči umetnosti, turizma in vina raziskuje sebe kot kreativko in povezovalko ljudi, ki delajo svet barvit in neskončno lep. To naj vsak, ki hoče karkoli ustvariti, dvakrat prebere, priporoča. Zaradi takšnih ljudi so učinki v Goriških brdih vidni, ljudje prihajajo. Prijaznost, srčnost, odprtost so med pomembnimi kriteriji za uspeh, res pa je, da se tega človek težko nauči. To je nekaj, kar imaš.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
