Quo vadis? Globalni pogrom gostinstva, prestrukturiranje kadrov v druge panoge, ki trenutno omogočajo preživetje, neusmiljena odpuščanja, sicer dokaj polne ulice ob sončnih dneh in obenem povsem prazni kotički, kjer so nekoč stale gostinske terase in dopuščale martinčkanje ob kofeinski nasladi ali vinskemu sevu.
Kam gremo? Pod košatim očesom vidimo marsikaj, a ostajamo tiho, le da dobim svoj kos kruha, vsaj drobtine, prosim!
Ne želim dodati, komu bi namenil misli ob vrsticah velike Alme Karlin: "Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč, in se razdaja drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njim sledovi njegovih del."
Mednarodni praznik žensk in obenem predolgo čakajoč poklon za doseg enakopravnosti na socialni, politični in ekonomski sferi. Clara Zetkin je na svetovnem odru v tej bitki pustila velik pečat, a doma bi verjetno tovrstno titulo nadeli Mariji Urbas in z razprtimi krili nemirnega Livingstonovega galeba svobodni Almi Karlin.
Kdo ve, kaj si ob morebitnem vinskem sevu misli slednja v bronasti podobi sredi Krekovega trga v Celju.
Vino in stereotipi
Srednji vinski sev? Tisto vino, torej govorimo o srednjem spolu. Zveni pravično, ampak ali je dovolj za zaris stereotipov?
Moški vinski sev? Chardonnay, sauvignon, modri pinot, cabernet sauvignon, ki dihajo na svetovljanske in geografsko široke škrge, a je med nami tudi malha princesk, ki slišijo na ime bodisi avtohtone pinele, rebule, malvazije, modre frankinje, modre portugalke in podobno.
Traminec in rumeni muškat? Zveni moško, a sta ravno vzhodno od Ljubljane najpogostejši ženski izbiri vina na kozarec
Ali ne govorimo morda o lingvistični enakopravnosti pred velikim sodnikom? Vino je živa stvar, ki išče tosortna doživetja, razumevanja po subjektivnih senzoričnih nazorih. Stereotipni okusi so povezani z našimi občutki, značajem, razpoloženjem in niso deljeni na bele in rdeče. Če iščemo nežnost, jo najdemo v sladkorju, nežnih taninih, ne previsokem alkoholu, v poudarjeni aromatiki, in seveda po drugi strani, če iščemo igrivost, naboj, dogajanje ali celo divjaštvo, ga najdemo v surovih mišicah cabernet sauvignona, refoška, barola ali barbaresca.
Traminec in rumeni muškat? Zveni moško, a sta ravno vzhodno od Ljubljane najpogostejši ženski izbiri vina na kozarec. Dišeče, opojno, skrivnostno, zapeljivo, kot zaprta knjiga, ki že z vonjem razkriva svojo zgodbo.
Moški bomo med belimi vini raje segli po sadnem, suhem in kislinsko bogatem laškem rizlingu, rencu ali šiponu, a če zaidemo bolj proti zahodu in soncu naproti, nas preprosto prevzameta tudi rebula in malvazija.
Med rdečimi nam stereotipno bolj ustrezajo mišice, tako da iščemo več telesa, taninov, daljši pookus! Vse navedeno je po skrivnostni raziskavi zelo prikladno in velja za oba spola.
Kot naj bi držalo v zvezah, je torej skupna izbira vina v restavracijah ali na druženjih tudi vselej velik kompromis.
Kaj bi izbrale naše drage?
A na ta veliki dan se, dragi mučeniki, izognimo kompromisu in poslušajmo izbiro naših dragih žena.
Nedavna raziskava v Angliji je pokazala, da se dame med dvajsetim in štiridesetim letom najraje odločajo za chardonnay, saj z njim največkrat ujamemo odlično harmonijo oziroma razmerje med ekstraktom, kislino in aromatiko.
Ženski vinski sev? Zveni fantomsko, a moškim se skozi zgodovino pripisuje večje poznavanje vin, kar bi z večjo gotovostjo lahko trdili za davno preteklost, danes pa je scena drugačna, bolj pisana in enakovrednejša. Ne pozabimo, da imate, drage dame, bistveno bolj razvite čute za senzorično opisovanje in ocenjevanje vin, kot imamo to moški, kar je odlično izhodišče za izpopolnjevanje in vinsko briljiranje na tej sceni.
Če začnemo z zgodovinsko platformo, ne moremo mimo svetovno znane vdove in prve poslovne vinske dame 19. stoletja, Madame Clicquot, iz danes znane šampanjske hiše Veuve Clicquot, ki je v veliki meri zaslužna, da poznamo takšen šampanjec, kot v resnici je, torej brez usedlin. In to v časih, ko je ženska težko postala lastnica posestva in skoraj ni imela niti možnosti za lastni bančni račun.
V svoje kleti je karizmatično vabila vojake in ti so ponesli slavo mehurčkov vse tja do ruskega dvora, ki je tako postal najmočnejši odjemalec.
V današnjih profesionalno strokovnih krogih veljata za izredno ugledni poznavalki Jancis Robinson in Caroline Gilby, obe po stroki master of wine, kar pomeni, da sta dosegli vse, kar je moč doseči. Obe dami smo že gostili na slovenskih tleh, predvsem Caroline Gilby je treba izpostaviti, saj je veliko postorila za prepoznavnost Goriških brd na svetovnem zemljevidu najboljših vinskih regij. A je tudi štajerski preboj čedalje vidnejši, spoštljivo opažen tako v medijih, razmišljanjih kot tudi na spletnih tekmovanjih, kljub sila nezavidljivim časom.
Vinski sev bo prevladal, zato se ne bojmo drugih.
Papež Janez XXIII. je nekoč dejal: "Moški so kot vino. Nekateri se spremenijo v kis, najboljši pa z leti postanejo žlahtnejši."
Hmm, bi lahko podobno rekli tudi za vas, dame?
Vsaka zgodba ima svoje pero.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
