S kolesom na razgledno Svetino in skozi samotni Jurklošter

Severno od Save je Posavsko hribovje izredno nagubano, polno priostrenih in čokatih vrhov, strmih bregov in globoko vrezanih dolin. Skozi hribovje se je na poti iz Celjske kotline proti Savi, ki je najgloblje vrezana v celotno hribovje, prečno prebila reka Savinja in ga razdelila na zahodni del, za katerega v celoti velja zgornja oznaka, in na vzhodni del, kjer se relief počasi umirja in prehaja v nizko gričevje ob Sotli.

V tem pestro nagubanem svetu geološke razpoke niso nobena redkost. Ob eni od njih prihaja iz globin na površje termalna voda. Tako sta ob vrelcih v dolini ob spodnji Savinji nastali naravni zdravilišči v Rimskih Toplicah in Laškem. Mestu Laško, ki se je razvilo v nekoliko širšem delu doline, pripada vodilna vloga, saj se je toplicam pridružila še pivovarska industrija. Dolina pa je tudi velikega prometnega pomena, saj je poleg ceste po njej speljana tudi glavna železniška proga iz srednje Evrope do Jadranskega morja.

V Laškem se začenja naša pot po vzhodnem delu hribovja. Zapuščamo ga ob Savinji na vznožju priostrenega Huma, ki ni samo zatočišče toploljubnega rastlinstva, ampak tudi nekakšen zaščitni znak mesta. Pod njim je nastalo staro jedro, na pomolu na njegovem pobočju pa so postavili grad, ki je služil tudi za obrambo pred Turki. Grajska gospoda se je kasneje preselila v dvorec niže ob Savinji, stari grad pa je propadal, dokler ga pred leti niso obnovili.

Savinja kmalu ostane globoko pod nami, ujeta v ozko dolino. Ko se zazremo preko nje, smo lahko še kako zadovoljni, da smo na tej in ne na nasprotni strani, kjer bi bila vožnja po globokih dolinah in ostrih grebenih Kotečnika, Gozdnika in vrhov proti Mrzlici močno podobna jadranju po viharnem morju. Na naši strani je teren sicer še vedno razgiban, vendar že bolj umirjen in se proti vzhodu vse bolj znižuje. Najvišje se dvigne prav na Tolstem vrhu, katerega južno pobočje premagujemo. Vrha ne osvojimo, saj našo pozornost že prej pritegne mogočen zvonik na širokem prevalu vzhodno od vrha.

Cerkev na Svetini

Nenavadno velik zvonik pripada Marijini božjepotni cerkvi na Svetini oziroma v Svetju, kot so imeli nekoč navado reči domačini. Zvonik bolj spominja na obrambni stolp. Taka je tudi bila njegova vloga za časa turških vpadov, ko so cerkev močno utrdili in obdali s taborskim obzidjem. Obzidja ni več, namesto njega pa cerkev obkrožajo visoke lipe. Nekatere med njimi naj bi se srečale že s Turki, s katerimi je povezana tudi barva cerkvene zunanjščine. Cerkev je neometana in zato na videz temna. Po legendi naj bi bil zidarju, ki je ometaval cerkev, omet sproti odpadal. Celjski grof ga je zato dal zapreti. V zaporu pa se mu je prikazala Marija, ki je naznanila, da hoče imeti temno, neometano cerkev, da je Turki ne bi opazili. Grof je seveda zidarja izpustil, cerkev pa pustil neometano.

Svetina pa ni privlačna le zaradi cerkve in v dokajšnji meri ohranjene podobe nekdanje vasi, ampak je tudi pogosto obiskana izletniška točka, saj je na pobočju severno nad vasjo, od koder se že tako lep razgled še razširi, postavljen planinski dom.

Mozaik domačij, njivic in gozdov

Naša pot pelje v nasprotno smer proti jugu. Lahko bi jo poimenovali kar pot po robu povodja Lahomnice, potoka, ki se pri Laškem izliva v Savinjo. V glavnem sledimo razvodnemu slemenu in smo zato nagrajeni z lepimi razgledi. Na širokem prevalu, ki ga prečka cesta iz Laškega v Šentjur, leži Šentrupert. Vas se je do nedavnega imenovala Breze, danes pa nosi ime po patronu župnijske cerkve, sv. Rupertu. V sklop vasi sodi več zaselkov in samotnih kmetij, raztresenih po slemenih in položnejših pobočjih. Tak tip poselitve je značilen za celotno območje, zato nas ob poti ves čas spremlja pester mozaik domačij, njivic okoli njih in gozdov na strmejših senčnih legah. Vinogradi so tu že bolj izjema.

Razvodno sleme nas nekoliko južneje iznad Lahomnice privede nad naslednji pritok Savinje, nad Gračnico. Ta je na svoji kratki poti iz osrčja vzhodnega Posavskega hribovja, kjer izvira na severni strani Bohorja, ustvarila izredno slikovito dolino. Kjer je naletela na triasne apnence in dolomite, je vrezala prave soteske. Nič čudnega ni, da so v tako divjem okolju našle zatočišče mnoge redke in ogrožene rastlinske vrste.

Samostan Jurklošter

Gračnici se približamo v Mrzlem Polju, kjer se je sicer ozka dolina na mehkih, vodo neprepustnih plasteh nekoliko razširila. Sredi precej vlažne uravnave sta celo dva ribnika. Za Marofom, kot Mrzlo Polje po domače imenujejo domačini, Gračnica naleti na apnence in dolomite in ustvari nekaj metrov visok slap. Del vode je pod skalno steno poganjal žago.

Od slapu navzdol je Gračnica ujeta v ozko dolino, mestoma pravo sotesko. V tej samotni dolini so v 12. stoletju kartuzijanci našli mir za premišljevanje, molitev in delo. Samostan Jurklošter je bil nato večkrat razpuščen, v 16. stoletju prepuščen jezuitom, kasneje pa preurejen v graščino, ki so jo v drugi svetovni vojni požgali. Ohranjena sta le obrambni stolp in cerkev sv. Mavricija, ki v svoji notranjosti skriva prvovrstne spomeniške vrednote. V času nastanka so pomenile pravo revolucijo v gradnji svetišč, kasneje pa so služile za vzor mnogim cerkvam v ožji in širši okolici.

Po samostanu nosi ime današnje naselje z jedrom na sotočju Gračnice in Lahomščice, ki priteka po Lahovem grabnu izpod Lisce. Skupno se nato poženeta v mestoma precej divjo sotesko. Živahna voda je nekoč na poti do Savinje gnala mnoge žage in mline. Danes je večina utihnila ali pa so jih zamenjale male hidroelektrarne.

V rojstnem kraju Antona Aškerca

Nedaleč od izliva Gračnice v Savinjo se peljemo skozi vas Globoko, kje je bil rojen pesnik Anton Aškerc. Rojstna hiša ni ohranjena, pomembnejša pa je hiša na nasprotnem bregu Savinje, kjer je v Senožetih nad Rimskimi Toplicami Anton preživel mladost. Aškerčevina je danes kot tipična kmečka hiša muzejsko urejena s spominsko sobo. Ogled, za katerega moramo narediti kratek ovinek, lahko združimo še s kopanjem v zdravilišču Rimske terme, ki je nastalo sredi 19. stoletja.

Od Rimskih Toplic je do Laškega ob Savinji le še kratka pot. Že od daleč nas koničasti Hum opozarja na končni cilj. Tik pred njim pa nas na izraziti vzpetini na zavoju Savinje ustavi prav tako dobro vidna cerkev Marije Device v Marija Gradcu pri Laškem. Bolj kot zunanjost s taborskim obzidjem, ki domačinov ni branilo le pred Turki, ampak tudi pred upornimi kmeti, je zanimiva in pomembna notranjost, kjer so odkrili renesančne freske.

Marija Gradec se skoraj drži Laškega, predvsem dela, kjer že od leta 1825 varijo dobro pivo. Mimo pivovarne z urejenim pivovarskim muzejem se vrnemo v staro mestno jedro Laškega. Zdaj si ga lahko skupaj z gradom Tabor v miru ogledamo, pri tem pa še preizkusimo sloves žlahtne tekočine s hmeljevo aromo.