Bojan Tomažič
Samo Tuš iz Gornje Radgone je od lanskega januarja predsednik Zveze društev za obvarovanje reke in sonaravni razvoj ob Muri Moja Mura; prej je zvezo osem let vodil Stojan Habjanič. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je priključil bojem za Muro. "Ko so izjemni borci za Muro že izbojevali zmago, sem prišel poleg," reče. "Tistim, ki so takrat delovali, se je treba zahvaliti, opravili so veliko delo, ki je in bo prineslo sadove."
Trideset let po tistem, ko naj bi bila zadeva ad acta, očitno ni bilo miru.
Energetike potisnemo ven skozi vrata, a pridejo na okno, jih potisnemo skozi okno, pridejo k vratom. Slovenska vlada je pristopila k revitalizaciji porečja Mure tako, da je dala koncesijo Dravskim elektrarnam, ki naj ob tem preuči možnost energetske izrabe. Čeprav je v času, ko se prebivalci ob Muri borimo proti izgradnji elektrarn, vedno več argumentov, da je to res nerentabilno, škodljivo in nesmiselno, kar naprej silijo. Investitorji, energetiki kljub temu prihajajo in zahtevajo svoje, ne glede na posledice, ki bi jih prinesla izgradnja elektrarn.
"Uničevanje okolja ni napredek"
Podtalnica beži v globino
O vplivu gradnje elektrarne na stanje podtalnice je opozarjalo poročilo o vodah v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. "Primerjava starih in novejših kart hidroizohips osrednjega Dravskega polja kaže, da je po gradnji vodne elektrarne Zlatoličje padla gladina podtalne vode na območju med Hajdošami, Kungoto, Prepoljem, Staršami in Zlatoličjem za dva do tri metre. V neposredni bližini odvodnega kanala je padec gladine še večji - do devet metrov."
Raztrgani minister Leben
Ali tega energetiki ne vedo? Jim gre samo za dodatne finančne koristi?
Večina od zaposlenih v energetiki od tega, kar vsiljujejo vsepovsod naokrog, neke posebne finančne koristi nima, razen tega, da imajo službo. Tisti, ki imajo koristi, pa z naravo tu doma tako in tako ne živijo. Jim je dovolj, če gredo na Bahamske otoke, tam malo jadrajo, odpotujejo v tropske kraje in se vrnejo tudi s kakšnimi boleznimi domov zdravit. To je karikirano povedano, a očitno je investiranje v nove elektrarne top interes, ne bi rekel, da posameznikov, ampak firme, ki povsod po svetu tako funkcionirajo. Boj za vodo se bije povsod po svetu, tudi pri nas.
"Za Maribor bi bilo boljše, če v Zlatoličju ne bi bilo elektrarne"
Kaj je treba oživiti?
Kar se je zgodilo s porečjem Mure, je podobno tistemu, kar so naredili Pesnici, ko je bila prava manija povsod narediti drenaže, melioracije, zravnati vse potoke. V pesniški dolini je bil gostilničar Šiker lovski zakupnik te doline od Komarnika, jezerca pri Črnem lesu, in vse do Pesniškega dvora. To mi je povedal njegov lovski čuvaj. Takrat so stotine zajcev, fazanov in številne živali, ki so danes izumrle, prodajali - to je bil način za pridobivanje denarja za to območje. In niso pustošili, ampak je bilo pestre živalske populacije zmerom dovolj. Kljub temu da so streljali, so imeli mero, jih je skrbelo za preživetje živali in so temu primerno ravnali z okoljem. To veliko bogastvo so potem zmeliorirali. O Perniškem jezeru ribiči pravijo, da je v njem premalo vode, čeprav ni bilo narejeno za gojenje rib. To je akumulacijsko jezero, ki naj bi služilo za preprečevanje poplav, je v bistvu zadrževalnik, v njem je polno mulja, pa ni elektrarne. V Koblerjevem zalivu je podobno, če bi padel tam v Dravo, bi se zaradi mulja težko rešil iz nje. Vse to povzročajo zajezitve. Ptujsko jezero je tudi v katastrofalnem stanju, elektrarna pa ne dela niti s tridesetimi odstotki zmogljivosti. Kdo bo očistil vsa ta jezera? V Dravski elektrarni so rekli, naj to stori občina, oni samo prodajajo elektriko.
Naši v Ljubljani pozabijo na nas
Saj imamo v parlamentu in vladi tudi ljudi iz naših krajev. Ali po izvolitvi pozabijo na nas? In jim, kot večini na oblasti, ne nese več dlje kot do Domžal.
Naši ljudje se ne zavzamejo za nas. Ko je strokovnjak iz soboškega vodovoda prinesel podatke o tem, kaj se bo zgodilo s pitno vodo v primeru gradnje elektrarn, smo sklicali sestanek z župani in našimi poslanci, vendar nihče ni prišel, čeprav gre za problematiko, ki zadeva 55 tisoč ljudi. Ali ne pove to vsega o njih in sistemu - vedo namreč, da se bodo v stranki za naslednje volitve dogovorili, da bodo prvi na listi in bodo spet izvoljeni z glasovi tistih, ki so na listi za njimi. V parlamentu pa si bodo potem spet samo vrtali po nosu. Problem je v volilnem sistemu, v pojmovanju ljudi nasploh in v odnosu do politikov. Mi ne znamo od politikov zahtevati odgovornosti. V neki normalni demokraciji je zahtevanje odgovornosti to, da tisti, ki je naredil nekaj narobe, nikoli več ne bo izvoljen. Naš volilni zakon pa omogoča, da politične kreature vedrijo v eni, drugi in tretji stranki - in so po neki čudni matematiki izvoljeni.
So tisti, ki zdaj odločajo o Muri, drugačni od onih iz jugoslovanskih časov?
Se mi zdi, da si je prejšnja oblast dala več dopovedati. Tako močno kot zdaj niso silili z izgradnjo elektrarn, mogoče tudi zato, ker ni bilo pritiska iz Evrope za delež zelene energije. Pritisk je na ves Balkan, vse reke bi jim vzeli. Če se bo poraba elektrike tako višala, bomo vse zabetonirali. Tudi če bomo to storili, bomo še vedno imeli elektrike premalo. Slovencev nas je za dve četrti v desetmilijonskem mestu, a se ne moremo nič dogovoriti. Dunajski župan vsak ponedeljek zbere kompetentne ljudi in odločijo v dobro ljudi. Nam pa drugi povedo, da moramo imeti ekološko sporno tovarno, lakirnico in podobno. Naši ljudje gotovo niso bili za to, kar smo naredili s Slovenskimi goricami, z Goričkim in Halozami, kjer je bilo nekdaj bogastvo. V Benediktu je sadjar Čolnik leta 1880 imel 420 sort sadnega drevja, v Parizu je prejemal medalje, zdaj o teh sortah ni ne duha ne sluha. Znamo posaditi zlati delišes in še dve jablani, ki jih ne napade nobena bolezen. Ostale škropimo z različnimi strupi, tako naši otroci do 15. leta postajajo alergični na vse več stvari.
Elektriko vseeno vsi potrebujemo, brez nje si življenja ne znamo več predstavljati.
Seveda se tega zavedamo. Samo treba je porabo omejiti in je ne večati. Iz Gornje Radgone do Ljutomera je 25 kilometrov, več kot enajst kilometrov je pot tako osvetljena, da bi sredi noči lahko bral časopis. Napredek je razumljen tako, da mora pri vsaki hiši, pri vsakem drevesu ali na vsakem vogalu goreti luč. Če bi ugasnili vsako drugo luč ali vsaj vsako tretjo, bi že veliko prihranili. Da ne govorim o potratni industriji, tovarna v Kidričevem je iz časov nemške okupacije, ko je Hitler imel neomejene možnosti z delovno silo spravljati sem boksit. Ogromno elektrike porabi, po načrtih, ki jih imajo, je bodo toliko, da lahko vse reke popolnoma zabetoniramo, pa ne bo dovolj elektrike zanjo. To betoniranje bi naši energetiki opravili, čeprav potratna industrija ne bo več dolgo, ker bo način proizvodnje kmalu drugačen - ali pa bodo drugi bistveno cenejši kot mi. To bo torej kmalu vse en velik nič, reke pa bi uničevali.
Slogani niso dovolj
Čisto okolje je danes še posebej velika prednost.
Zdravo okolje je največji kapital. Imamo številne zavode za spodbujanje turizma, a so samo blef. Nič ne naredijo za to, da bi imeli kaj prodajati, dopustijo uničevanje okolja in ob tem izvajajo drage projekte v slogu I feel Slovenia. Tistemu, ki začne kmetovati na prijazen način do okolja, v hipu prihiti krdelo inšpektorjev in ga kaznujejo, ker nima na steni obešenih pravilnikov, onesnaževalcem pa gledajo skozi prste. Saj tako ne more iti naprej.
Velike tuje korporacije si prizadevajo kupiti ali dobiti v upravljanje naše vodne vire. Oni vedo, kaj dobrega imamo.
Mi pa sami sebi škodimo. Za pitno vodo imamo velika črpališča, malih vodnjakov ni več. Nič se nismo naučili od Marije Terezije, studenci so takrat bili popisani, morali so jih vzdrževati, zdaj pa so ljudi tako prestrašili, da so v vodnjake zmetali kadavre in pralne stroje. Samooskrba ni samo hrana, prva je voda. Kar je Marija Terezija imela za strateško pomembno, danes nikogar ne zanima več, zdaj je interes samo zaslužek. Male vodovodne sisteme so vse pripojili k večjim, v Prekmurju so naredili primarno infrastrukturo, zdaj pa se župani prepirajo, kdo naj kaj naredi in plača. Še to moram spomniti, da je cena elektrike po vsej Sloveniji enaka, cena vode pa se zelo razlikuje. Na Goričkem jo plačujejo dvakrat dražje kot v osrednji Sloveniji. Če si ne zaslužimo pravice do vode po isti ceni, potem res ne vem, v kakšni državi živimo.
Je v porečju Mure kmetijstvo še vedno velik zastrupljevalec?
Ne, norost, ki se je dogajala v osemdesetih letih, ko so intenzivno škropili z vsemogočimi strupi, je na srečo mimo. Tudi zaradi predpisov. Za pesticide v vodi pravijo, da se razgrajujejo petdeset let. Muro bo torej treba še dolgo zdraviti. Če sploh bo takšen interes, ko nas več ne bo. Lahko se zgodi, da bodo naredili kanal in elektrarno in bodo ljudje po televiziji gledali, kako smo se mi v Muri kopali. Jaz sem leta 1967 v Mariboru plaval v Dravi. Ko so naredili elektrarno Zlatoličje, so reko skozi Maribor uničili. Saj to ni nobena znanost, vsi so vedeli, da je zajezeni reki na ravnini dno treba zapreti, ker sicer voda skozi prodnata tla odteče. Tako je tudi pri Muri, če jo bodo zajezili, bodo morali zabetonirati dno, sicer jim bo voda odtekla v vodnjake s pitno vodo in pronicala na njivah. Ko torej nekdo reče, da se bo z izgradnjo elektrarn popravila podtalnica, je to velika neumnost ali manipulacija. Naj gredo gledat, kako je na Ptujskem polju, vse je suho.
Česa se boste zdaj lotili?
Ukiniti je treba koncesijo, potem začeti uresničevati odlične načrte za oživitev Mure, ki so jih pripravili v Zavodu za varstvo narave v Mariboru. Dogovarjamo se tudi že z Avstrijci. Preveč energije smo izgubili z bojem proti energetikom, ki vsiljujejo elektrarne. Mi imamo veliko drugega dela, da bo Mura ozdravljena.
So pri Moji Muri poleg tudi mladi?
V našem gibanju so se v zadnjem času izpostavili zelo mladi, manjka ena ali dve generaciji vmes. Tisti niso zainteresirani, ker so stvari hitro odšle mimo njih. Vseeno nas je veliko in še več nas bo.
In kot v osemdesetih letih boste šli do še ene zmage?
Ja, zdaj tudi gremo do zmage.
