(SAMOGOVOR) 500-kilogramski sestri in naša odgovornost

Protagonistki se (neuspešno) trudita z izgubo teže, celoten proces pa je prepreden z zdrahami in cenenim humorjem. Z vprašanjem, od kod prihaja želja po gledanju takih vsebin, se bo treba še spoprijeti, saj uživanje v izkazani bolečini drugega ne more biti nekaj zdravega in normalnega. Danes pa ne morem mimo vprašanja debelosti v naši družbi. To je ena najbolj resnih javno-zdravstvenih težav, s katerimi se je srečalo človeštvo, primeri debelosti so se med letoma 1980 in 2017 celo podvojili. Prej kot bolezensko stanje je debelost še zmerom dojeta le kot žalitev, prve žrtve pa so otroci, ki že zgodaj prevzamejo navade staršev in ponudbo sistema, v katerem živijo.

Debelost je za potrošništvo zlata jama. Ponujajo nam velike količine nehranljive hrane, ki jo je enostavno in ugodno proizvesti. Ker živila ne izpolnijo zahtev, ki jih naše telo potrebuje za nemoteno delovanje, si jih hitro zaželimo še več, posledično pa kupujemo (in jemo) v velikih količinah. Temelje, ki jih zakoliči hrana, denar izkorišča naprej - ko smo že porejeni, nam prodajo shujševalne tablete, neučinkovite preparate za boljšo prebavo in boleče sklepe, fitnes plane in podobno. Ob nezavedanju, da smo vpeti v kolesje, ki deluje v interesu denarja, se debelost tudi na družbenih omrežjih močno popularizira in normalizira. Strinjam se, da je treba kljub kilogramom in telesnim značilnostim imeti pozitiven odnos do lastnega telesa, saj ta posameznika usmeri tudi k temu, da svoje telo ohranja pri polnih sposobnostih. Vendar bi bilo skleniti, da tako pač je, (razen pri izjemah) zelo škodljivo. Vpeti smo v sistem potrošnje, ki nam ponuja, mi pa "zagrabimo" tudi v skladu s tem, kakšne so naše možnosti (tako finančne kot tiste, ki so vezane na znanje in osveščenost). Ko zbolimo, začne z zdravljenjem kroničnih bolezni služiti farmacevtska industrija.

V strukturo porabe hrane se močno vpleta tudi socialno-ekonomski položaj ljudi. Slovenske raziskave kažejo, da prebivalci z nižjim materialnim standardom pogosteje uživajo živila z manj ugodno prehransko sestavo, kot so kruh, svinjina in drobovina, tisti z višjim standardom pa več testenin, riža, rib ter sadja in zelenjave. Ob tem člani gospodinjstev z najnižjimi dohodki za nakup hrane in pijače porabijo kar petino vseh razpoložljivih sredstev, člani gospodinjstev z najvišjimi dohodki pa le desetino, pričajo podatki statističnega urada. Navedeno sicer ne pove veliko o ceni hrane, ki jo kupujejo posamezni sloji prebivalstva, se pa odpirajo pomisleki, ali je kakovostna hrana res odločilno dražja od nekakovostne. To je mogoče relativizirati že ob pogledu na porabo meso, ki ga v veliki meri kupujejo tisti z nižjo kupno močjo: povprečni Slovenec je v letu 2018 pojedel največ prašičjega mesa (37,45 kg), perutninskega mesa (31,39 kg) in mesa govedi (19, 97 kg). V teoriji bi bilo mogoče privarčevati že nižjo porabo mesa, ki ga zaužijemo odločno preveč. Če smo konkretni, je tudi kilogram jabolk ugodnejši od čokolade, drži pa, da je se od starih oblik prehranjevanja težko odcepiti, za kar je v veliki meri spet zaslužna narava (in agenda) prehranske industrije. Ta se namreč zaveda, da bolj kot je hrana slana, mastna in sladkana, bolj priljubljena je; to je biološko določeno, saj se v telesu ob takih živilih sprošča dopamin (podobno kot pri drogi, le da v veliko manjši meri). 

Razlike v prehranjevanju se kažejo tudi geografsko. Pri nas je več nezdravega prehranjevanja zaslediti na vzhodnem delu države. Vzroki za takšno stanje so najverjetneje povezani s socialno-ekonomskimi razlikami, izobrazbeno strukturo in tudi z razvojno depriviligiranostjo posameznih okolij. Pogostost splošnega nezdravega prehranjevanja v zdravstveni regiji Maribor  znaša 54,4 odstotkov, kar je za 4 odstotne točke več kot je povprečje Slovenije (50,4 %). Če ne prej, so nas posledice debelosti pretresle v času epidemije. Poročilo Svetovne zveze za debelost pravi, da je bilo približno 2,2 milijona od skupno 2,5 milijona smrti ljudi z boleznijo covid-19 v državah, ki imajo visok delež ljudi s čezmerno telesno težo. Med državami, kjer ima več kot polovica odraslega prebivalstva čezmerno telesno težo, ima najvišjo stopnjo smrtnosti Belgija, sledita ji Slovenija in Združeno kraljestvo.

Razmisliti bo treba o lastni odgovornosti v sistemu potrošnje, pa tudi o tem, kako pomagati sodržavljanom. Potrošnik ima moč (čeprav se ob slabem socialnem položaju to zdi popolnoma brezpredmetno).

Naslanjanje in posmehovanje ob resničnostnih šovih ni dovolj. Morda je bolje kot početi to, početi nič!