Ko posameznik neha udrihati po politiki, veselje najde v obiranju sosedov; ko se naveliča tega, si s krofom v roki ogleduje lepotice na modni brvi in vzdihuje, da so vse "presuhe", to pa zato, ker "s šnicla vedno potrgajo mastne koščke, ki so itak najboljši del". Ja, vseznalci smo in radi pametujemo - eno od zadnjih stopenj tečnobe morda predstavlja samogovor, ki ga berete v dneh po božiču, jaz pa ga pišem nekaj dni prej.
V roke bo treba vzeti pamet in (če že ne z mero dobrega okusa) za praznike krasiti vsaj z nekaj zdrave logike, ki jo - to vam zagotavljam! - pri nagrajevanju v obzir vzamejo tudi dejanski dobri možje. Za začetek se ustavimo pri okrasnih Božičkih. Ne, množinska pripona ni naključje - po posameznih hišah se jih v tem času redno vzpenja VEČ. Govorice o obstoju in neobstoju za zdaj odrinimo na stran, kamor tudi spadajo; vsi vendar vemo, da obstaja samo EN Božiček. In če se že čutimo željne na svoj dom izobešati njegove dvojnike, je menda na mestu, da stvar deluje prepričljivo, mar ne? Obesiti velja enega moža v rdečem in mu priključiti še kakšnega jelenčka ali palčka. Dva, trije, celo štirje Božički ... to je preveč! Se ne strinjate? Kaj pa dva, trije ali štirje dodatni posamezniki v objemu vašega partnerja? No, zdaj razumete.
Najbolj optimalen bi bil en okrasni Božiček na nekaj kvadratnih kilometrih. Da se izognemo medsosedskim obračunom in dogovorom o tem, po kateri domačiji lahko leze letos, sklenimo, da lahko ima vsaka hiša svojega (enega!) "fake" Božička. Kaj dobrega bi sploh lahko prineslo izobešanje večjega števila lutk? Blišč in utripanje mnogoterih lučk že tako ali tako kličeta po epileptičnem napadu, pretirano okraševanje pa lahko na vrhuncu kapitalizma, v katerem živimo, razumemo kot vse, česar si človek želi, kot vse, kar želi pokazati drugim, in vse, kar se mu zdi prestižno in lepo.
Lepo je to, kar je barvito in kar "blinka", kar sveti in je veliko, ja, veliko mora biti in velikega mora biti veliko. Utapljamo se v materializmu, in kot kaže, nas to prav nič ne moti.
Seveda je treba razlikovati: eno je, da živiš v bloku in izobesiš minimalno okrasitev, ki se tepe s sosedovo, posledično pa je na stavbi naenkrat opaziti 20 odtenkov zelene in rdeče, za nameček pa še kakšnih deset Božičkov; drugo pa je, da imaš na voljo vso svobodo lastnega dvorišča, na kateri zagrešiš zločin, imenovan božična prenasičenost.
Utapljamo se v materializmu in nas to ne moti
In ravno tukaj lahko zapazimo paradoks in docela točno sliko današnjega časa; na eni strani smo vsega prenažrti in se zaradi nadnaravno razširjenega želodca ne moremo - čeprav bi lahko živeli etično, minimalistično in udobno - sprijazniti z enim Božičkom; na drugi strani pa med nami živijo posamezniki z življenjskim položajem (za nesrečno primerjavo z okrasitvijo se tukaj sklicujemo na "blokarje"), ki jim ne dovoljuje niti tega, da bi izobesili eno samo lučko, če jo že bodo, pa se skoraj gotovo ne bo skladala z okoljem, v katerem se je znašla.
Zdaj se premaknimo izven polja metaforike. Dobrodelnost je trenutno na vrhuncu. Skrivni Božiček tam, skrivni Božiček tukaj, več je darovanja, več iniciativ zbiranja hrane pred trgovinami. Vse to je lepo in prav. Pa ne bodimo skromni, izjemno je, da si prizadevamo. A zakaj se vstop v januar vedno znova dojema kot kakšen prepad, po katerem se v tej smeri več ne splača truditi, lučke pa vseeno pustimo viseti tam do marca? Natančneje: zakaj nehamo deliti, s postavljanjem in nakupovanjem (pa četudi je naš duh od potrošnje že popolnoma izžet) pa nadaljujemo? In ne razumite narobe - tudi jaz sem kriva, pa še kako kriva. A kaj bomo naredili?
Zanimivo je, da potrošništvo v decembru doseže vrhunec in da vrhunec doseže tudi dobrodelnost. Kje je povezava med njima? Nas več nakupov po čisto racionalni, logični poti privede k temu, da več dajemo, ker bi se v svojih domovih ob dobrine sicer spotikali? Gre za privzgojeni vzorec, da je treba "zdaj biti dober", ker "nekdo" gleda ..., ali pa prej za to - in zdaj zares le ugibam -, da ob pogledu na poln voziček ne zmoremo prenesti sramu lastne eksistence, posledično pa paket testenin darujemo zato, da lahko domov mirne vesti odnesemo za stotine evrov oblačil, hrane, slaščic?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
