(SAMOGOVOR) Novinarji kot mrhovinarji

Vsa (neprikrita) medijska podpora je v zadnjem času usmerjena k nevladnim organizacijam, kulturnemu sektorju in samim medijem. Tudi kolegialnost med novinarji je dosegla točko, ko si kritike skoraj več ne upamo izreči. Pa ne zaradi strahu, da bi koga užalili; prej zato, ker se počutimo "ogrožene". Češ, da nas diskreditirata oblast in velik delež državljanov, posledično pa moramo podpirati vsaj drug drugega (no, ali pa vsaj tiste novinarje in medijske hiše, ki ustrezajo našim merilom "sočutja" in "solidarnosti"). Trepljamo se po ramenih. Če naši stanovski kolegi delajo slabo, ali huje, škodljivo, enostavno pogledamo stran in vstopimo v območje pasivnosti.

Ob dogodku v Gerečji vasi so slovenski mediji, vsaj večina njih, kot že v preteklosti ob podobnih situacijah (spomnimo se umora Gašperja Tiča in smrti deklice iz Gorenjske) dosegli dno. Kot ptice ujede so razžrli vse, kar je ostalo od ubite družine; lovili so sosede in jih spraševali po vtisih in komentarjih; fotografirali so kljuko domačih vrat in v svoja besedila dodajali podrobnosti, kot je recimo tista, da je "storilec klanje živali na kmetiji vedno prepuščal drugim". V člankih je bilo opaziti celo gnusne namige, da preživeli deček in stric nimata več za kaj živeti, čeprav je lokalna skupnost v trenutku krize pokazala nasprotno. Uredniki, ki so take prispevke spustili skozi svoje sito, so skupaj z avtorji nepopravljivo posegli v zasebnost žrtev, jim odrekli dostojanstvo in zadovoljili voajersko občinstvo, ki si požrešno želi podrobnosti zločina in se pase na "zanimivostih". Če bi osmino časa, ki ga vlagamo v upravičevanje svojega obstoja s prispevki samohvale, namenili analizi kakovosti (ne klikanosti!) svojega dela v kriznih situacijah, bi preminulim morda lahko zagotovili edino, kar jim je še ostalo - pravico do dostojanstva in pietete. Sebi pa naziv medijev, ki delajo za dobrobit bralcev.

To je končno vprašanje, ki ni politično; gre zgolj za preizpraševanje novinarjeve etične presoje in osebnega odnosa do smrti, do sočloveka in do spoštovanja. Novinarji smo dolžni delati po načelu "največjega dobrega", ki ga pri reševanju konfliktnih situacij poznamo tudi v pedagogiki (konflikt je treba rešiti tako, da bo rešitev blagodejna za kar največje število učencev). Podobno je v medijih. Kodeks novinarjev Slovenije določa, da mora biti novinar pazljiv pri omembi imen in objavi fotografij in posnetkov storilcev, žrtev in njihovih svojcev v poročilih o nesrečah in predkazenskih postopkih. Posebno obzirnost mora pokazati pri poročanju o ljudeh, ki jih je doletela družinska tragedija, identitete žrtve ne sme razkriti, ne objaviti materiala, ki bi prispeval k razkritju. V poročanju o umoru v Gerečji vasi so bile kršene skoraj vse omenjene smernice, v novinarskih vrstah pa nisem slišala niti enega posameznika, ki bi to glasno izpostavil, čeprav je od takrat minilo že več tednov in je priložnosti bilo dovolj.

Natančni opisi zadajanja ran in ubijanja so bili ljudem sicer vedno v zadovoljstvo, najti jih je celo v legendarni Homerjevi Iliadi. Če se ozremo na področje fotografije, ki je novinarstvu sorodno, lahko opazimo, da najiskrenejše upodobitve zločinov in grozljivo izmaličenih trupel prihajajo iz vojn, ki so najbolj tuje ali, po domače povedano, najbolj oddaljene. Takoj ko je predmet bliže domu, se od fotografa in tudi novinarja pričakuje večja diskretnost. Bolj ko je prizorišče odmaknjeno in eksotično, večja je verjetnost neposrednih frontalnih prizorov umirajočih, opozarja tudi ameriška filozofinja Susan Sontag. Pri besedah je, v primerjavi s fotografijo, take pazljivosti manj, čeprav je njuna teža primerljiva.

Javnost nima pravice izvedeti kar vsega. Imeti mora dostop do tistih informacij, ki so v javnem interesu, to pa ni vedno tisto, kar zadovoljuje radovednost posameznikov; javni interes je tisto, kar državljani potrebujemo za življenje v demokratični družbi.

Veliki francoski naturalist Emile Zola je zapisal: "Ne morem se načuditi postavljačem, ki vse druge dajejo v nič, brž ko gre za njihova skrpucala, pa pozabijo na vsakršno kritično misel, na zadnjo sled zdrave pameti."

Besede so relevantne tudi za nas, novinarje.