(SAMOGOVOR) Domišljavi vandalizem

Po drugi strani je opaziti, da se v vsakdanjem dialogu, vse pogosteje pa tudi na materialni ravni, versko izražanje in z njim povezana čustva ne spoštujejo, kot bi se morala. S prestopki pravica morda ni formalno kršena, vsekakor pa se versko izražanje zavira, cenzurira, saj vera v tem pomenu s seboj prinaša tudi napade in ponižanja. Poglejmo primer: vsakič ko posameznik na družbenem omrežju objavi fotografijo ljubljanske džamije ali ko novinarji o njej pišemo v prispevkih, se spodaj vsuje gora komentarjev, da džamija v Slovenijo nikakor ne sodi. Vendar pri novi džamiji ne gre samo za to, da je z izgradnjo določena skupina ljudi pri nas dobila enakopravno identiteto, kar je najpomembnejše, ampak tudi za urbanistični, arhitekturni in izvedbeni presežek v evropskem okviru - arhitekti Matija Bevk, Vasa J. Perović in Christophe Riss so med drugim prejemniki Plečnikove nagrade za leto 2020. Žaljenje in celo pozivi k temu, da bi bilo treba džamijo porušiti, ne pričajo samo, da med nami živijo posamezniki, ki ne spoštujejo vere, ampak tudi tisti, ki ne spoštujejo niti kulture, v katero spada arhitektura.

Kot skupnost moramo paziti, da se družbeno nezadovoljstvo, naj bo vezano na karkoli že, naposled ne bo izrazilo na sakralnih objektih. To je treba storiti vsaj iz dveh razlogov: da obvarujemo verujočo skupino, ki je na objekt vezana z verskimi čustvi, in da zavarujemo arhitekturni dosežek. Nobeno družbeno prepričanje ne opravičuje tega, kar se je v zadnjih mesecih zgodilo na dveh ljubljanskih cerkvah, nazadnje na cerkvi Marijinega obiskanja na Cankarjevem vrhu na Rožniku; na rdečkasto fasado sakralnega objekta so neznanci pritrdili podobo ministra Mateja Tonina na električni rolki, s kakršno je predlani začel nastop na programski konferenci NSi. Pred tem je bila januarja policija obveščena, da so neznanci v fresko na stolni cerkvi v Ljubljani vrgli balon z barvo in jo poškodovali. Poškodovana je freska Marijinega oznanjenja na južnem pročelju ljubljanske stolnice, ki jo je v prvi polovici 18. stoletja naredil Julij Quaglio, leta 1872 pa restavriral Janez Wolf. V Slovenski škofovski konferenci so slednje označili za izraz kristjanofobije in vandalizma, obenem pa opozorili na poročilo Katoliške cerkve v Sloveniji za lansko leto, v katerem so evidentirali enajst izrazov nestrpnosti do Katoliške cerkve. Med drugim so opozorili na vandalizem, ko so neznanci novembra popisali fasado cerkve v Trnovem v Ljubljani.

Če starost in kulturna vrednost za tiste, ki čečkajo na objekte, ne pomenita nič, si lahko samo predstavljamo, kako brezbrižni so šele do verskih čustev. Motiv je lahko dveh vrst: ali s potezami izražajo negativno nastrojenost proti veri ali pa verske objekte, ki imajo status kulturne dediščine, izrabljajo kot pano za izražanje (političnih) idej, v trenutku akcije pa se morda celo pozabi, koliko so ti objekti vredni in na kakšna čustva so vezani. V obeh primerih je uničevanje nesprejemljivo, saj kaže tudi na nespoštovanje javnega prostora in na mišljenje, da je osebno mnenje posameznikov, naj bo prepojeno s čimerkoli že, nad kulturno dediščino in nad presojo vseh, ki so jo bili v zadnjih stoletjih pripravljeni ohranjati.

Naivno in samovšečno je verjeti, da je trenutno prepričanje (ali pa morda celo hipna misel) tistih, ki packajo po objektih, tako zelo zgodovinsko pomembno in prelomno, da ga je treba zapisati na cerkev, ki je stara tristo let. Kako zelo domišljav moraš biti, kako brezbrižen do družbe, v kateri živiš, da čutiš pravico uničiti nekaj skupnega, nekaj zgodovinskega?

Poteze obenem kažejo, da storilci nimajo nikakršne vizije, kako izraziti svoje nezadovoljstvo; svojih korakov niso zmožni premisliti, svojega upora ne načrtovati, zato je na fasado najlažje zliti barvo. Scenarij je podoben dejanjem v osnovni šoli, kjer so fantje v nižjih razredih lasali dekleta, ki so jim bila všeč, namesto da bi jim to povedali. Pri otrocih je tako vedenje razumljivo, od odraslih, volilno sposobnih državljanov, pa bi človek pričakoval več razmisleka. Ob tem je iskanje političnega motiva krivca zelo neproduktivno - debatam o tem še nismo nikoli prišli do konca, prav tako pa se ob premisleku o strankarski usmeritvi storilcev odpre polje teorij zarot in namigovanj o podtikanju.

Za puščanje sporočil na kulturni dediščini in verskih objektih torej ni mogoč drug izraz kot vandalizem. Vseeno je, ali je storilec levi, desni, zeleni ali z Marsa. Premisleki o delovanju vseh državnih struktur pri nas morajo obstajati, upor pa je tudi pravica vsakega državljana Republike Slovenije. Vendar je nezadovoljstvo treba izražati tako, da ob tem ne bodo trpele pravice drugih in da ne bo trpela kulturna dediščina, ki je, vsaj po mojem mnenju, nad slehernikom, saj je izraz skupnosti.