(SAMOGOVOR) Adijo, Maribor

Nisem bil edini. Kibici se ustavljajo na jugu stadiona in opazujejo, kako napredujejo dela na stari tribuni. Veteran mnogih tekem je bil tam, pa mladca na kolesih. Vsi smo bili tiho. Morda iz spoštovanja, morda smo pričakovali ... preveč. Trušč, lom, vzneseno vpitje gradbincev "Maribor, šampion!" ob prenašanju ciglov. Ali pa rekord, kakršnega so v Ljudskem vrtu usekali poleti 1999, ko je naenkrat zrasla povišana vzhodna tribuna, presenečena Uefa pa je celo sezono vozila z zastarelim podatkom o številu sedežev v Mariboru. Da se Joža Jagodnik še danes smeji, ko se spomni, da se je Evropa čudila, kako, za vraga, je stadion Ljudski vrt v ligi prvakov napolnjen 110-odstotno, Santiago Bernabeu pa komaj 100-odstotno, reveži Realovi.
Ampak tisto je bilo v bolj romantičnih časih, preden so nam Kitajci začeli prodajati fore, da železniško postajo sestavijo v enem dnevu, bolnišnico pa v enem tednu. Bilo je lenobno torkovo dopoldne. Izza tribune je bilo slišati vrtanje, na tribuni sta bila majstra ravno v fazi razmišljanja. Še dobro, da sem malo postal, kajti pred poldnevom je prišla majhna prelomnica v 65-letni zgodovini betonskega kolosa. "Ja, nič, dajva še to steno dol udarit!" je sklenil delovodja. Oni za strojem se ni pustil prositi. Žlica bagra je zamahnila po steni pred starim vipom, steni z grbom in napisom Maribor, nad tunelom, od koder so nogometaši nekoč pritekli v velike zmage in poraze. A, r, i, b, o in r so se povesili, klubski grb in črka m sta kljubovala še drugemu šusu močne mašine. Kot pritiče zahodu, kjer so bili žilavi fantje doma. Nikjer ni bilo tako zmagovitega trušča, kot je bil pod lokom stare tribune. A hkrati je tam ponarodel vzklik Mejaj se sam! Zajebana publika. Dejan Djuranović mi je, ko so bila šampionska leta Maribora že za njim, razlagal rešpekt do zahodne tribune: "Sedel si spodaj, v slačilnici, in se spraševal, kaj bo, te bo tisti dan ljubila ali sovražila ..."