(SAMOGOVOR) Sladki malinovec ob plači

Petra Lesjak Tušek Petra Lesjak Tušek
07.06.2020 04:45

V naših industrijskih krajih se je včasih, danes pa redkeje ali vsaj ne na isti način, med delavci posebej slavilo in (po)častilo plačilni dan. Tudi če so bile "colnge" v proizvodnjah vselej bolj ali manj mizerne - odvisno od obdobja, delovnega mesta, širših razmer na tržišču -, se je v gostilni dalo za rundo ali dve.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Marko Vanovšek

Utrujenost je s prilivom colnge legla k počitku in se umaknila radosti trenutka, v katerem je vedrina preplavila zgaranost, od nekdaj lastno težki industriji, tudi naših koroških krajev, še zlasti Mežiške doline. Oče mi je pripovedoval, kako ga je njegov oče - moj dedek, ki je umrl premlad in ga nisem imela priložnosti spoznati - kdaj peljal s sabo v gostilno in kako je bil ta obred ob siceršnjem pomanjkanju in nuji skrbnega razporejanja denarja po svoje praznik za otroke. Oče mu je takrat menda naročil malinovec in se natakarici priporočil za posebej sladkega. Take, drobne sladkosti so tudi pozneje zamenjavale sladkast (pri)okus svinca v ustih v ozračju rudniškega okolja, prešerna razpoloženja so vselej prebijala siceršnji pretežno naporen in izčrpavajoč delavski ritem. Veliko rudarjev in delavcev drugih obratov je prezgodaj zbolevalo. Več škodljivih vplivov se je zložilo v njihova bolna, prevečkrat premlada telesa; prehitro se je recimo moral zaradi raka posloviti tudi oče moje drage prijateljice iz našega Rudarjevega.
Delavci tod nikoli niso zahtevali prav veliko. Hkrati so vedeli, kaj lahko od dela v proizvodnji pričakujejo in koliko bo nanesel mesec, da bo zneslo za položnice, hrano, obleke za otroke. Standard je bil preračunavanje, preštevanje obrokov za kredite, ki so jih jemali, če so le imeli šiht za stalno. Zahteve za višje plače, dostojno plačilo, s katerimi bi ustrezno nagradili delo, so seveda ostale zasidrana tematika vse do današnjih dni, čeprav je jakost sindikalnih pritiskov in orodij marsikje popustila.
Nikoli na Ravnah recimo ne bo pozabljeno, da so prav zaposleni pomagali reševati železarno z odrekanjem od dela plač in z vloženimi certifikati, čeprav je hkrati tudi država v sanacijo železarn, da so se te kasneje prodale in ohranile, vložila ogromno denarja. Deloma se je porazgubilo v zgodovini, a zlasti v spominu starejših pa o(b)stalo, koliko denarja je terjalo zapiranje rudnika in kako se je potem na hitro porazdelil med čudne firme, ki so ga pograbile in enako hitro kot dobile, zafrčkale. Koliko je ostalo delavcem in dela in razvoja teh firm, bržkone ni treba razpredati.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.