(SAMOGOVOR) Fukali na kolesu

Že lep čas si želim v tem stolpiču zapisati kaj o kakšnem športnem fenomenu, tako da malo presekamo s to dolgočasno politiko in politiziranjem, ki nam ju neprestano vsiljuje tisti, ki nam na mizo meče mrtve mačke. A šport in korona sta ful dolgočasni in zguljeni temi. Nič se ne da več dodati k temu. No, mogoče eno malenkost. Izjemno me je navdušil, čeprav zame, amaterskega atletskega navdušenca ni takšno presenečenje, čèh Kristijan Čeh. V času korone je treniral dobesedno na polju, kjer so mu uredili improvizirano metališče, telo pa je krepil v nekem improviziranem fitnesu v neki pisarni. In ko se je pojavil na prvem tekmovanju, je 21-letni pubec disk ploznil rekordno daleč. Iz karantene v sam svetovni vrh. Bravo, izjemno. Športni dosežek (po)karantenskega obdobja v Sloveniji, nedvomno. Po vseh antičnih proporcih idealno izklesanega atleta v arhetipski disciplini, metu diska, vidim kot bodočega olimpijskega prvaka in svetovnega rekorderja. Držim peti, tako trdno kot on disk, da mu uspe.
Sicer pa so se mi zdeli športniki, večina superzvezdnikov, ne tisti pošteni športni čèhi v karanteni, enaki reveži, kot smo vsi sleherniki. Močno omejeni v gibanju, brez pravih treningov, sploh brez tekem so delovali popolnoma zdolgočaseni. Sicer zaprti v svoja udobna in luksuzna stanovanja, a brez pravega in direktnega dostopa do luksuznih dogodkov, relaksacijskih storitev, prestižnih restavracij, dragih koktejlov, oboževalk, dopinga, droge, pa tudi prostitutk, so mi delovali kot vsi drugi karantenizirani čèhi. Zdolgočaseni. Brez motiva. Če bi pokojna športna novinarska legenda Slobodan Pejić poklical češkega zvezdnika Milana Fukala, da bi ga povprašal, kako se počuti v karanteni, bi lahko znova in upravičeno poobjavil legendarni naslov - Fukal brez motiva. Bog ne daj, da ga slučajno pestijo poškodbe, saj bi v tem primeru moral poseči po še enem že objavljenem naslovu - Fukal na operacijski mizi. Tako nekako je bilo videti športno novinarstvo v času karantene. Fucking boring.
Športa, zmerni navdušenec, kot sem, v času karantene niti malo nisem pogrešal. V bistvu na žalost oglaševalcev in sponzorjev spoznaš, da je šport kot medijsko-komercialni spektakel res totalno nepomembna postranska stvar na svetu. Če že kaj, pa vendarle, sem vsaj malo pogrešal kolesarjenje. Slovenski kolesarski matadorji, s čèhom Rogličem na čelu, so nas v zadnjih letih z uspehi na največjih etapnih dirkah čez noč prelevili v profesionalni kolesarski narod. Čez noč smo vsi postali kolesarski navdušenci, še bolj pa poznavalci kolesarskega profesionalizma. Amatersko kolesarjenje je sicer del slovenske identitete. Pa tudi nekaj partizanskega, gverilskega, odporniškega je v slovenskem amaterskem odnosu do kolesarjenja. Najbolj množična slovenska rekreativna športna prireditev, kolesarski maraton Franja, nosi namreč ime po partizanski zdravnici Franji Bojc Bidovec.
Letos bo, kot kaže, maraton Franja odpadel, čeprav moram priznati, da informacije, ali bo res tako, v tem trenutku nisem preverjal. Sklepam pač po kmečki epidemiološki logiki. A odpoved maratona Franja ne bo pomenila udarca slovenskemu rekreativnemu in amaterskemu kolesarjenju. Nikakor. Nasprotno. Narod se je letos v karanteni iz meni neznanih razlogov množično zapalil za kolesarjenje. Po mojem filingu: več ljudi zdaj kolesari, kot teče. Prodaja koles je rekordna v zgodovini Slovenije. Vsi so šli spet na kolo za zdravo telo. In za zdrav um. Kolesari se zato, da se prečistimo in da iz sebe damo vse umazano, nečisto, vse, kar nas v slehernem vsakdanu nervira, frustrira, meče v luft, obremenjuje, dela anksiozne, tišči k tlom.
Tudi vse bolj ugledna kolesarska dirka po Sloveniji, kjer se vsako leto zaradi naših kolesarskih legionarjev zbere več profesionalcev, je bila letos odpovedana. Ena največjih športnih prireditev v Sloveniji je bila piktureskna in odmevna promocija Slovenije. Prenašali so jo celo na Eurosportu. Božanski zeleni posnetki domovine. Da so tujci lahko začutili tisti I feel Slovenia. Kampanja je bila državno sponzorirana in plačana. Letos tovrstne promocije ne bo. Država bo prišparala. Bo za protikoronske ukrepe ostalo več. A kolesarski glas o kolesarskem gibanju v Sloveniji se že par mescev, hitro kot pajkova mreža, širi po svetu. Brezplačno. Novinarji najbolj uglednih medijev po svetu pišejo nenaročene članke o neki samonikli, slabo organizirani, rahlo kaotični, a zelo odmevni in obiskani, da še policija ne zna prešteti udeležencev, neuradni rekreativni kolesarski večetapni dirki po središču Ljubljane. Da se članki o obskurni rekreativni dirki ne pojavljajo v športnih rubrikah svetovnih medijev, močno jezi vlado. Čudni časi so, v katerih živimo. Zelo čudni. Rekreativni šport pa je precej bolj vznemirljiv in nekonformističen od dolgočasnega profesionalnega športa in kavčarskega zapečniškega navijanja.