(SAMOGOVOR) Hudičevi otroci

Tam v šestem letu šolanja se je mojemu razredu pridružil fant. Prihajal je iz številnejše družine, ki je bila (milo rečeno) nestabilna. Nikoli ni bil umazan, a se je tu in tam na njegovi majici prikazala kakšna luknjica. Nosil je obrabljene nogavice, za šolo v naravi pa ni bilo denarja. Šušljalo se je, da ima njegov oče bogato izpolnjeno policijsko kartoteko.
Ker so na vasi razdalje med domovi večje in si - kakor je to pogosto v stanovanjskih stolpnicah - sosedje med seboj ne delijo zidov, je bilo ozadje dečkovega vsakdana enostavno spregledati. Pa tudi sicer na deželi radi sledimo naslednjima načeloma: "naj se vsak zase briga" in "naj se sami zmenijo, kako in kaj".
Starši se za otroka niso posebej zanimali, pa tudi učitelji ne. Obiskoval je dodatno strokovno pomoč, saj mu je učenje delalo težave. Mi, drugi šolarji, pa smo se ga ob tem vestno izogibali. Ko ga je učiteljica pri matematiki presedla k sošolki, češ da mu bo ta pomagala pri nalogah v delovnem zvezku, je deklica bruhnila v jok. Tudi jaz sem bila med tistimi, ki so trdili, da je "okužen", "umazan" in da smrdi. Živo se spominjam trenutka, ko sem mu - po pozivih učitelja - pri fiziki posodila ravnilo, kasneje pa mu ga podarila z izgovorom, da ga "več ne potrebujem, saj imam doma še enega". V resnici pa nisem želela, da mi ga vrne, saj ga je celo uro držal v svojih "umazanih" rokah. Bolno.
Moja mama je učiteljica razrednega pouka. V tem času je bila zaposlena na osnovni šoli, ki sem jo obiskovala jaz. Kadar sem iz torbe med poukom izvlekla mobilni telefon, je za prekršek izvedela prva. Tudi za slabo oceno pri testu je vedela pred menoj. Svinjarije, ki smo jih z druščino "pogumnih" in "priljubljenih" počeli vsem na očeh, pa ji niso prišle na uho.
Fant se je čez nekaj let doma med pripravo kosila poparil z vrelo tekočino. Opekline so bile tako hude, da so mu morali na posameznih mestih presaditi kožo, in dolgo se ni vrnil v šolo. V tistih mesecih sem se za hip zavedla svojega (in našega) obnašanja. Naj poudarim, da je bila slaba vest zares hipna, strašljivo hipna. Učiteljica nas je spodbudila, da smo mu v bolnišnico skupaj poslali spodbudno pismo. Vanj sem pripisala, da mi je zelo žal, da smo se norčevali iz njega. Potem sem na vse skupaj pozabila. On je zaradi izostankov ponavljal razred in življenje je teklo naprej. Kot da ga ne bi nikoli spoznali.
Opravičilo - če ga sploh lahko poimenujemo "opravičilo" - ni bilo niti približno dovolj. Ob vsem, kar smo mu prizadejali, je bila tista piškava vrstica kapljica v morje. In mi - nasilneži - smo ostali nekaznovani.