(SAMOGOVOR) Pasje dobra lekcija

Živo se spominjam dne, ko sva se z očetom odpeljala po mojo prvo (in edino) psičko. Dobila sem jo za deseti rojstni dan. Danes jih štejem 23, Ajša pa 13. Slepa in gluha je. Skoraj vsak dan na hodniku po nesreči prevrne svojo posodico z vodo in razlije vsebino. Takrat me prevzame jeza in najraje bi jo zapodila iz hiše.
Na poti do pasjih rejcev sem pred 13 leti očetu pobruhala avto, ker je bila cesta ovinkasta in mi je postalo slabo. Kljub temu sem bila tistega dne najsrečnejši otrok na svetu. Zdelo se mi, da drvim proti začetku svojega življenja. Mama se je psa branila, češ da bo na koncu zanj skrbela sama. "Da se ga ne boš naveličala, ko bo zrasel," mi je pravila. Pomagali so očetovo prepričevanje in moje solze. Na koncu je zmagalo srce. In sva šla.
V pasjem boksu se je gnetlo mladičev in vsi so bili enaki. "Želite fantka ali punčko?"
Punčko. Ime ji bo Ajša.
Odpeljala sva jo domov. Moja triletna sestra jo je nemudoma zgrabila za ušesa, jo dvignila in si jo grobo posadila v naročje. Da ji bom odtrgala glavo, če Ajši še kdaj stori kaj podobnega, sem ji povedala.
Z Ajšo sva rasli, mama pa svojih opozoril, da se je ne smem naveličati, ni upokojila. V teh letih je Ajša zgrizla kakšen čevelj, lajala na sosede in preganjala mačke, jaz pa sem se pregovarjala staršem in ustrahovala sestro, ko ni nihče gledal. Igrali sva se in se cartljali, včasih pa tudi skregali. ​Ajša je spala na hodniku. Če je na šapah v hišo prinesla blato, smo ga pometli. Nikoli je nismo tlačili v pasje oblekice ali izvedli atentata, če ji je kdo pomotoma stopil na taco. Nesreče se pač dogajajo, moja družina pa ni noben višek pedance.
Ko je bila moja psička mlada, je bila zanimiva zaradi svoje razigranosti, ljubkosti in nagajivosti. Ljubka je še zmerom, razigrana pa nič več. Na začetku nisem nikoli razmišljala o tem, ali jo imam rada. Naklonjenost je bila samoumevna in zelo naravna. Šele opešanost je ljubezen postavila na preizkušnjo.
Ponoči me s svojim laježem, s katerim opozarja, da mora na stranišče, danes zbudi tudi do štirikrat. Vodo ji prinesem do gobca, ker zaradi slepote ne najde skodelice. Potem stopi vanjo in vodo razlije. Laja, ker izgubi orientacijo. Polula se sredi kuhinje, potem pa stopi v lužo in caplja naokoli. ​Včasih strmi v steno, ker misli, da gleda mene. Takrat se zasmejem. Nežno se zaleti v stol ali v mizo. Tudi takrat se zasmejem, a me začne nemudoma peči vest. In spet laja, ker je to vse, kar zmore. In laja. In laja. In joče. Včasih me spravi ob živce, popolnoma ob živce.
​Starost je v Ajšino življenje prinesla tudi nekaj prednosti. Ne boji se več petard in raket, ker jih ne sliši. Sesalnik je ne moti niti takrat, ko z njim krožim okoli nje. Ne sliši, ko kričim, da s pulta ne sme potegniti klobase, ki sem jo pozabila pospraviti v hladilnik. Še dobro, da ne vidi niti tega, kako omotična postanem ob misli, da jo bom morala nekega dne poslednjič pospremiti k veterinarju. Ob misli, da se ta dan približuje in da ona drvi proti koncu svojega življenja.
Na drugi strani z zanimanjem opazujem mlade starše, ki v teh dneh intenzivno razmišljajo o tem, kako otroka vzgojiti v dostojnega človeka. V nekoga, ki občuti okolje, v katerem raste, in ki ne odneha ob prvih klančinah. Ob sto teorijah vzgoje so tukaj morje alternativnih vrtcev z (bogsigavedi kakšnimi) permisivnimi programi in številne vaje za razvijanje intelekta, čustvene inteligence in vseh drugih kotičkov možganov. S tem ni nič narobe. A ker sem bila nedavno otrok tudi sama, lahko povem, da je pes najboljše, kar sta mi v življenju omogočila starša. Zaupala sta mi živo bitje in me vsak dan znova spodbujala k temu, da zanj skrbim. Ko sem Ajšo poljubila na moker nos, sta se sicer namuznila, a nikoli jezila. Obstajale so meje in pravila. Pes ni smel na sedežno garnituro ali v posteljo, lahko pa je spal na hodniku, če je zunaj grmelo.
No, hodnik je še vedno njena spalnica, grmenje pa je ena tistih stvari, ki je ne motijo več. Še dobro.
V času, ko sem pozabila na vse igrače, me je Ajša naučila zvestobe in potrpljenja. Najbolj pa spoprijemanja s tem, da se situacije (in celo živa bitja) z leti spreminjajo. Nikoli me ni terjala ali česa pričakovala v zameno. Tudi če prevrnjene posodice pobiram do konca dni, ji ne bom mogla poplačati. Dan, ko sem jo dobila, je zato še vedno moj najlepši spomin.