(SAMOGOVOR) Kaj vse še bo? Rudarjenje v vesolju, bioinženirstvo in inteligentne živali ...

Arthur C. Clarke je v predgovoru knjige Podobe prihodnosti pisal, da tistega, kar bo, ni mogoče napovedati, ker vsak poskus, da bi to storili v katerikoli podrobnosti, postane smešen že po nekaj letih. Vseeno je, kaj bi drugega, če pa je bil futurolog, to počel. Napovedoval je na svoj način, tako, da je "začrtal meje, v katerih bi se tisto, kar bo, lahko gibalo". S pomočjo preteklosti lahko približno določimo meje neznane dežele (prihodnosti) in določimo njeno velikost, podrobna geografija notranjosti ostaja neznana, je predstavil svojo metodo.
Že leta 1945 je pisal, da bodo nekoč v vesolju komunikacijski sateliti. Leta 1947 je napovedal, da bodo prve rakete proti Luni poletele leta 1959, da bodo na njej pristale leta 1978. Da bo človek stopil na Mesec do leta 2000, je bilo tudi njegovo predvidevanje iz desetletja po drugi svetovni vojni. Prepričan je bil, da bo tehnologija tako napredovala, da bo znanstvena fantastika postajala resničnost in da bo znanost neustavljivo šla naprej z velikimi koraki. S tehnološkim napredkom bosta odpadla zlo in nazadnjaštvo, družbeni razvoj bo avtomatično spremljal tehnološkega. Politika in ekonomija da bosta v prihodnosti postali manj pomembni. "Prišel bo čas, ko se nam bo večina današnjih nasprotij na teh področjih zdela tako ničeva in nepomembna, kot se nam zdijo danes nepomembne teološke razprave, v katerih so najbistrejši možgani srednjega veka zapravljali svojo energijo. Politika in ekonomija si prizadevata za moč in bogastvo, nobena od teh vrednot pa ne sme biti primarna, še manj pa edina skrb odraslega človeka."
Zdaj seveda opazimo, da politika in ekonomija nista manj pomembni, ampak sta si vzela besedo tudi glede razlag tehnologije, znanosti, potovanj v vesolje, v eksotične dežele in celo iz ene občine v drugo. Clark je torej optimistično in človekoljubno naivno menil, da bodo s tehnološkim napredkom odpadle ovire, ki si jih ljudje sami postavljajo in nastavljajo. Zaradi visokih ciljev je spregledal boje za prevlado ljudi nad ljudmi. Menil je, da gredo stvari na bolje. Logično bi bilo, da bodo mladi politiki in novi glavni v gospodarstvu drugačni kot njihovi katastrofalni predhodniki. Da tisti, ki bodo na naslednjih volitvah pri nas zmagali, ne bodo bili starih bitk med seboj, ki so sto let v zaostanku za tehnologijo in znanostjo. Da ne bodo, po Clarkovo povedano, za napredek sveta in potovanja v vesolje povsem nepomembni, a vseeno vse vodili in obvladovali. Doslej v Sloveniji po osamosvojitvi nihče ni spoštoval prihodnosti, Clarku glede tega nihče od odločevalcev ni segel niti do gležnjev. Ideje o tem, da je zdaj v politiki in vsem, kar je povezano z njo, potrebna lustracija, torej sploh niso slabe. Zelo pomembno je namreč, katere skupine bodo že v bližnji prihodnosti obvladovale državo, politiko, ekonomijo, vsakdan ljudi ...