Denis Bende Živčec
Nikoli nisem bil v vojski in še nikoli nisem v živo spremljal nogometne tekme na stadionu. Nasploh bi kdo rekel, da v življenju počnem premalo možatih reči. Karkoli naj bi že te bile. Ne rudarim, ne gozdarim, ne orjem in ne ukvarjam se kovaškimi deli. Ne pretepam se, nisem zaplodil sina, ne hodim v slačibare, ampak na Evrovizijo, drevo pa sem že posadil. Ampak je magnolija, zato najbrž ne šteje. Pa vendar je nekaj deda je še v meni. Če se že želimo tlačiti v škatle, polne klišejev.
Zgodilo se je med evropskim prvenstvom v nogometu, ko se mi je zazdelo, da bo to še presneto dolg mesec. A ker nisem želel biti edini, ki ne spremlja, kako si dvaindvajset prepotenih, preplačanih šminkerjev na lepo pokošeni nemški travi podaja žogo, publika pa ob tem umira od navdušenja, sem iskal način, kako si dogajanje narediti zanimivo.
Ker imam denar bistveno raje od nogometa, sem se lotil igranja športnih stav na spletu, ob čemer sem se počutil, kot da se nevarno poigravam s heroinom, ki me bo zdaj zdaj zasvojil. Izpolnil sem precej zapleteno registracijo in upanja poln vplačal prvo stavo. Bilo je tik pred tekmo Slovenije proti Srbiji. "Eh, itak si nikoli nič ne privoščim," sem izrekel stavek, ki me je že neštetokrat v življenju spravil v težave, in velikopotezno stavil 50 evrov na zmago Slovenije, kar so mi poznavalski kolegi odsvetovali, a, klinc, živi se samo enkrat.
V mislih sem si obljubil, da bom ta mesec kupil nekaj neumnosti manj, in s tem blažil svojo slabo vest. Prvič v življenju sem tekmo spremljal z veliko vznemirjenja, si grizel nohte, in ko je že kazalo, da se mi bo Marija čisto zares prikazala, se je zgodila tista prekleta zadnja minuta in mojih 150 evrov zaslužka je splavalo po vodi. Jezen, razočaran, brez 50 evrov sem se tolkel po glavi in si očital, da bi si za ta denar raje kupil kaj za obleči. Občutek vznemirjenja in dejstvo, da sem med ogledom tekme čisto zares užival, sta me sumljivo podžigala. Zato sem naslednje dni stavil spet. Vedno znova v prazno, a sem stavil manjše zneske. Pet evrov, deset evrov, vendar se je nabralo. Nato se je zgodilo ... prvič sem iz petih evrov naredil 120! Ne spomnim se več, katera tekma je bila, a vrata hazarderske sodome so se v tistem trenutku odprla na stežaj. Seveda sem stavil še naprej in nagradnih 100 evrov kmalu zapravil za nove stave. Sklenil sem, da mi Euro ne prinaša sreče, tudi kvote so bile precej mizerne. Uporniško sem brskal po ponudbi stav in ugotovil, da lahko vsak dan stavim na skoraj karkoli.
Tako sem nekega dne deset evrov stavil na kombinacijo štirih tekem v nogometni ligi na Ferskih otokih. Imen klubov nisem znal niti izgovoriti, zato sem kar na slepo potapkal, da bo na prvi tekmi zmagal prvi klub, na drugi drugi (gostujoči), tretja bo izenačena, četrto pa bo dobil drugi klub. Pozno zvečer je priletelo SMS-sporočilo: Srečka je dobitna, osvojil sem okoli 200 evrov. Občutek sreče je bi nepopisen. V resnici niti nisem zares zaslužil, le pokril sem si izgubo, ki sem si jo ustvaril s spodletelimi stavami. Moja srečna štrena se je nato še nadaljevala. Petdeset evrov, 40 evrov, 100 evrov, 30 evrov. Kot vožnja z vlakom smrti gor in dol med zmagami in porazi. In potem, pred nekaj tedni, čarobna noč. Povsem nepričakovano se mi je proti jutru izšla kombinacija petih južnoameriških tekem iz Argentine, Paragvaja, Čila in Brazilije. Iz ušivih dveh evrov sem naredil neverjetnih 650 evrov, 550 po odbitku davka. Praznični trenutek, ki se mi najbrž ne bo zgodil nikoli več, a pravijo, da je sreča na strani neumnih.
Zgodilo se je dan po tem, ko sva v vrtnem centru nakupila kup novih reči, sam pa sem tarnal, da sva zapravila preveč. Če obstaja stavniški bog, potem ima očitno rad urejen vrt. In južnoameriški fuzbal. A to je bil za nekaj časa moj zadnji dobiček. Zgrešene stave so se vrstile, odločil sem se, da svojo novo odvisnost za dva tedna postavim na hladno. Da se energijsko očistim. Karkoli že naj bi to pomenilo. Pa tudi na živce mi je začelo iti, da sem sredi noči brskal po telefonu in preverjal, kako igrajo v Urugvaju. Delovalo je. Na sceno sem se vrnil s tem, da sem dva evra stavil na pet tekem v pikadu in osvojil 120 evrov.
Če seštejem dobitke, sem skupaj zaslužil za en slab regres. Stavniško gledano nisem v minusu, a nočem nehati, ker je zabavno. Nervira me, da je neki Betty, kot piše na lestvici največjih zmagovalcev minulega meseca, uspelo s samo osmimi evri zaslužiti 9000 evrov s tem, da se ji je izšla kombinacija dvajsetih tekem. Betty mi gre zelo na živce, sploh ker sem sam sinoči grdo "popušil" na kriketu, dan prej pa na namiznem tenisu. Izrazito slabo mi gre tudi pri tekmah v futsalu pa v drugi romunski nogometni ligi in na turnirjih e-nogometa, za katerega sploh ne vem, kaj je.
En evro sem stavil celo na to, da bo slovenski državni prvak klub Kalcer Radomlje, kar bi mi prineslo 600 evrov. Zadeva je več kot očitno malce iztirila, ampak ... klinc, živi se samo enkrat. In itak si nikoli ničesar ne privoščim.
