(SAMOGOVOR) O čem moški ne govorimo

Dajmo udarit temo, ki je še vedno nekakšen ... tabu. Ja, še vedno, čeprav živimo nove čase, v katerih se menda odkrito menimo o vsem. Ampak te teme ne načneš kar tako, pri omizju v gostilni, vmes med debato o fuzbalu, motorjih in kar je še teh moških zadev. Vsak jo bolj tiho premleva pri sebi. Nihče ne bo ognjevite razprave o slovenski reprezentanci presekal z "Ej, kolega, tvoji lasje so še bolj redki kot naše zmage". Ker kdo pa bi si želel, ko je ravno runda, ubiti štimung z jamranjem, kako daleč smo na poti k plešavosti.

Da to ni nič takega? Seveda ni. Polovica moških je bojda do abrahama ob lep delež las. Četrtina jih je tam že pri tridesetih. In to so vendar novi časi akcijskih in drugih junakov, ki gologlavi letajo naokoli. Sijoča lobanja je dandanes statusni simbol mnogih frajerjev, skorajda že modni dodatek. Je bil Andre Agassi, nekoč lastnik neukročene grive, pozneje kaj slabši tenisač? Je Bruce Willis rešil kakšnega človeka manj? Je princ Viljem manj bodočega kralja? Ali John Travolta kaj slabše pleše? Seveda ne. Ampak, iskreno, da se začneš tolažiti s takimi štosi, je dokaz, da ti povsem vseeno že ni.

Z zadevo se vsak spopade po svoje. Eni se, dokler gre, češejo počez, to vam je nekakšno premetavanje od tam, kjer je viška, tja, kjer ni nič. Drugi se grabljajo naprej, da iz ozadja poberejo nekaj zaloge. Ti dve sorti še nista razčistili s tem, da smo v novih, kul časih. Tretji pustijo zadevo takšno, kot je, naravno. Četrti gredo do konca, vzamejo britvico in vstopijo v svet akcijskih junakov. Začne pa se pri vseh podobno ...

Vedno bolj redke lase imaš, nabija žena. Opaziš, da strmi proti temenu in nazaj. Seveda, ravno tja, kamor ti ne seže pogled, kako poceni finta. Zato to pripišeš ženskemu zafrkavanju, kar je menda naloga vseh žena še iz prazgodovine. Če niso lasje, se že najde kaj drugega. En dan, na primer, poslušaš, da začni manj jesti, ker hrana se draži in kile se z leti hitreje nabirajo. Drugi dan pa, zakaj je toliko na mizi ostalo, ne maraš moje kuhe, nikoli več ne kuham in podobno. Opazke o laseh vtakneš v isto "nikoli ni prav" kategorijo in se ne obremenjuješ.

Potem pa, prekleto, začne vrtati črv. V podzavest se ti usede in čemi tam. Ko si greš z roko skozi lase kot James Dean, bi prisegel, da vsakič redkeje spolzijo med prsti. Ampak to bo od novega šampona. Postanki pred ogledalom postanejo daljši. Ko sij žarnice nesrečno oplazi lobanjo, da se ti zazdi, da si za hip videl nekaj kože, bentiš nad čudnim lomom svetlobe in stovatno žarnico. Preveriš, ali ni nikogar blizu, in vseeno narediš selfija pod pravim kotom. Jebela cesta! Nasvet, za katerega se mi lahko zahvalite, ko se srečamo: ženski nikoli ne recite, da je imela prav. Ne potrebujete pekla, v katerem bo "saj sem ti rekla" vsak dan na meniju. Prva, nagonska reakcija: iskati začneš krivca. Stres bo, mora biti, le kaj bi bilo drugega, ta tihi ubijalec je baje kriv za vse. In tudi tu se ženske zdijo najbolj logičen vzrok. Leta zakona pač pustijo posledice, jaz, denimo, sem vse starejši videti ravno zadnja leta, nikoli prej se mi to ni dogajalo.

Da vse to ni pomembno, da se ne smeš vdati lepotnim standardom, ki že najstnice na instagramu poganjajo v depresijo? Kakšni standardi neki, vse, kar si človek želi, je, da se mu zaradi fotografije ne bi bilo treba spet bati osebnih dokumentov, a je to preveč? Minulo poletje, na primer, mi je potekla osebna izkaznica. Fotograf je gnjavil, da mi lahko počrni malo sive brade tu in malo tam, da to stori v hipu, s klikom ali dvema. Ostro sem bil proti, ne bova vendar slik ponarejala, bodo težave na carini. In fotograf ne ve, da pravi dedci ženskam lažemo, da bomo nekoč videti kot Sean Connery, saj veste, sivi lasje, siva brada, in če še bas v glasu vklopimo, kje so nam meje. Ne, on je raje strmel v monitor. Ni se mogel zadržati, umetniška žilica je prevladala. Klikal je malo tu in malo tam in kar je nastalo, je bila taka črnina, da sem se z novo osebno izkaznico miže bližal državni meji in se že videl v lisicah.

A pustimo to. Pravi moški ne obupa, zadeve se loti analitično. Za oceno razdejanja, gole kože tam, kjer bi morali biti lasje, je pravšnja nova mašinca za striženje. Da iz škatle prvi pade glavnik, je zgolj neslana šala proizvajalca, nevredna omembe. Vsak las, ki se je pozibaval k umivalniku, sem pospremil z milim pogledom, kot snežinko za božič. Rezultat analize? Tiho sem šel sedet pred televizor. Še za vpitje, zakaj so lasje v umivalniku, bi me gladko brigalo. Dokler jih je še kaj, naj ležijo tam, hudiča, vsak las šteje. Po nekem nesrečnem naključju so bili ravno večeri filmov s Seanom Conneryjem. Spomnil sem se obljube o šarmantni sivini in hitro preklopil. To bo to, naslov filma se je zdel vzpodbuden: Umri pokončno brez oklevanja. Zazrl sem se v lasišče glavnega junaka ... Mislim, dragi kolegi, da je čas za novo laž, le Seana Conneryja zamenjamo z Bruceom Willisom, pa bo.