(SAMOGOVOR) Pa brez zamere

Redni obiski za klepete ob kavi so bili v mojem otroštvu drobni rituali tudi pri mamini teti Hildi, ki je neredko postregla s kako dobroto, s katero si si kot otrok skrajšal čas med pogovori odraslih, ki si jim pač moral prisostvovati. Teta Hilda je imela ob koncu dokaj rednih snidenj navado reči: "Pa brez zamere." Ta fraza ob slovesu se mi je vselej zdela posrečena, čeprav nenavadna - nisem vedela, kaj naj bi ji ali si pravzaprav zamerili in zakaj se sploh tako reče. Kasneje sem jo med obiskih dobrih prijateljic uporabljala sama kot zabavno ponovitev, ob kateri smo se nasmejali, ne da bi kdaj prav zares razčiščevali pomen. Bržkone bi bilo, če se že poslavljamo z nekakšnim (samo)opravičevanjem, bolj na mestu opravičilo obiskovalca kot gostitelja. A uporabljale smo z nekaterimi prijateljicami nato to "brez zamere slovo" izmenjevaje - kot gostiteljice in obiskovalke -, predvsem pa iz zafrkancije, ki pa je hkrati vodila v resnejši premislek o tem, ali si se morebiti tisti dan s čim komu pa čisto zares zameril ali pa se je kdo nemara zameril tebi.
Zamera se je torej v primeru, ko je rabljena v neobičajni frazi, lahkotno umestila v ubesedovanje ob razhodih, čeprav so prav zamere nasploh izjemno otežujoče in obremenjujoče. Nenehno nekaj zamerimo in neprestano nam nekaj zamerijo, velikokrat tudi preveč zlahka, čeprav so zamere običajno težke. Praviloma najtežje premoščamo prav zamere in jih pogosto dolgo gojimo, jih ne moremo ali niti ne želimo opustiti, čeprav nam otežujejo življenja in škodijo našim odnosom. Najbolj z zamerami škodujemo sami sebi prav zato, ker nas obremenjujejo pogosto velikokrat bolj kot tistega, ki mu je naša zamera namenjena in naj bi ga obremenila. Kaj si pravzaprav imamo neprestano toliko zameriti, zakaj je tok (po)ustvarjanja medsebojnih zamer tako neustavljiv in neukrotljiv, nikoli sklenjen? Od kod nam vzgib, razlog ali celo pravica, da nekomu kako dejanje ali besedo zamerimo? Ali pa morda sploh ne gre za pravico, temveč le nekakšne samoumevnosti delovanj, ki smo jih ponotranjili in so nekakšen avtomatični mehanizem delovanja.
Naša učiteljica joge Katja nas ob praksi pogosto napoti, naj na svojih blazinah za vadbo konec dneva opustimo vsa pričakovanja - do drugih, do sebe. Osvoboditev pričakovanj (ali zahtev) do nekoga, na katerih slonijo naši odnosi, tudi najtesnejši, so vsaj delni odgovor na poti zmanjševanja količine zamer ali celo do njihove opustitve. Kajti res nenehno pričakujemo in zahtevamo, še bolj kot od sebe od drugih. Še zlasti obremenjujoče (p)ostanejo zamere, ki jih kuhamo na skrivaj in jih morebiti sploh ne izrečemo, nato pa jih v tišini neprestano pogrevamo in strežemo kot postane jedi, od katerih je vsem slabo.