(SAMOGOVOR) Razklani v skupno prihodnost

Vse kaže, da smo se v družbi ob že poprejšnjih zasidranih ideoloških delitvah na levo in desno zdaj povsem razklali in delujemo prvenstveno le še na razdelitveni osi cepilec ali proticepilec oziroma cepljeni ali necepljeni. Srd, gnev, celo sovraštvo spodbuja v ljudeh novodobna epidemična razcepitev na dva prej težko predstavljiva nasprotna, odbijajoča se pola. Nepremostljivi konflikt se vse bolj naseljuje tudi med prijatelje, v razširjene družine, v katerih en član argumentirano podpira cepljenje, drugi pa ga vztrajno odklanja. Razdor med nami se vsiljuje na zasebne, intimne ravni, ki spodkopavajo tudi prej trdne prijateljske vezi ali nas vsaj medsebojno oddaljuje, distancira, odmika do točke, ko se celo raje odpovemo srečevanju z nekom, ki nam je bil doslej blizu, kot pa svojemu zacementiranemu stališču do (ne)cepljenja. Pa so to res samo hipni, začasni razkoraki med nami, ki jih bo epidemija covida odnesla, kot jih je nenadno naplavila - če sploh lahko računamo, da bo mračna realnost nekega dne le vzela slovo -, ali pa bodo pustili globoke posledice, rane v odnosih, ki jih ne bomo mogli več zaceliti? Naj nas le še obtoževanja (po)ženejo razklana tudi naprej v prihodnost? Vsak dan smo v ponavljajočih medsebojnih obtoževanjih in nenehnih očitanjih ter pri iskanju krivde. Valjenje krivde na dežurnega krivca resda od nekdaj močno razbremenjuje odgovornosti.

Proticepilci se sicer niso vzpostavili in svojih stališč intenzivirali šele z epidemijo. Debate o cepljenju so, še zlasti na družbenih omrežjih, razdvajale že pred covidom. Včasih bolj, drugič manj silovito, predvsem ob vprašanjih obveznega cepljenja otrok in razpravah o (ne)škodljivosti cepiv, farmacevtskih lobijih in zarotah, zatrjevanjih, da vendarle skušamo le zaščititi svoje otroke in skrbeti, da bodo odraščali zdravi. Če kdo, so prav otroci vselej dojeti kot naše neprecenljivo bogastvo, v imenu katerih in za katere tako pogosto delujemo. A v resnici so otroci tudi nenehno prikladno sredstvo za izkoriščanje za druge, nemalokrat izključno politične (strankarske) in interesne cilje. V imenu dobrobiti otrok je bilo in je še vedno povzročene ogromno škode. Vsem gre brezpogojno zgolj in samo za (svoje) otroke, nenehno naj bi jih (za)ščitili, (ob)varovali pred slabim, četudi jim s kakimi ravnanji ob deklariranem dobrem povzročamo predvsem slabo. A tega nikakor ne uvidimo. Važen je učinek trkanja na čustva in vest, ki se prebuja, ko je treba (na)govoriti v imenu otrok. Nenehno se postavljamo v vlogo poznavalcev in zaščitnikov otrokovih pravic v razmerju do njihovih (ali naših) obveznosti. Ogromno paradoksov se je že nagrmadilo v ravnanjih in zagovarjanjih stališč prav v zvezi z epidemijo, pospremljenih tudi z obilo populizma in histeriziranja. Vse to ima seveda širši politični kontekst, a ne izključno tega.

Zdaj, ko je že dolgo na dlani, da vlada ne obvladuje epidemije in da je nezaupanje do cepiv razpihala predvsem sama zlasti z neprimerno komunikacijo z ljudmi, nismo več zgolj pred vprašanji vzrokov, temveč vse bolj posledic. Zdi se, da bistveno višje precepljenosti ne moremo več doseči in da razumna argumentacija o nujnosti cepljenja ne glede na osebne kot tudi družbene odgovornosti nikakor ne doseže ljudi, ki se za nobeno ceno niso pripravljeni cepiti. Obtičali smo vsak s svojimi prepričanji, ki nimajo nikakršnega skupnega imenovalca. S tem smo padli v past in ostali ujeti. Komu in čemu potemtakem, prežeti z emocionalnim, neracionalnim, sploh še zaupamo, če ne razvoju znanosti? Na kaj stavimo, če ne na razum, zdravo pamet? Na koga se bomo kot posamezniki naslonili, če ne na solidarno skupnost, če se ne zmoremo odločiti za cepivo, žal edino sredstvo, ki nam je na voljo, da bi vsaj ublažili intenziteto epidemije, če je že ne tudi končno premostili? Realnost se namreč še nadalje brutalno meri v bolnikih na covid oddelkih, pričvrščenih na ventilatorje in kisik, in z več kot pet tisočimi mrtvimi. Prihodnost pa bo neizbežno prežeta še z drugimi posledicami v javnem zdravju. Še naprej in zmeraj znova nas gane šele, ko je za koga že prepozno, tudi usodno, s hudimi posledicami pa se nismo v zadostni meri sposobni istovetiti, preden nevarnosti epidemije ne občutimo na lastni koži ali vsaj v lastni družini, v krogu bližnjih.

Medtem ko so vrste za testiranje še vedno dolge in jih za cepljenje pač ni, in ko vsi zatrjujemo, da zgolj mislimo z lastno glavo, da smo svobodni in samostojni ter v poziciji, ko nam nihče ne bo vsiljeval stališč, je vendarle treba pretresti kak korak naprej. In tu se je vredno ustaviti pri premisleku, ali smo mar res vse tako zelo domislili, kot si domišljamo, in ali bomo še lahko domislili in rešili tudi naše prihodnje medsebojne odnose.