(SAMOGOVOR) Zakaj ne sodim pred štedilnik

Po svoje je tudi protislovna: po eni strani naj bi bili že zdavnaj premostili razlike med spoloma, prepoznali enakost, s tem pa tudi porazdelili obremenitve, se torej niti ne ukvarjali z vprašanjem enakopravnosti; po drugi strani nas realnost kar naprej butne nazaj, prizemlji, ko znova prepoznavamo, da nismo prav dosti razčistili in da se bolj ali manj vračamo k istemu razčiščevanju istih dilem.

V gostilniških govorancah, ki so pri nas ob prostaštvu in pritlehnosti nosilcev funkcij pravzaprav še mile, običajno vezane na stereotipizacije vlog še vedno prevladujoče patriarhalne družbe, ženske pogosto pošiljajo k štedilniku v domači kuhinji. To sicer ni nujno zmerljivka najhujše sorte. Gre bolj za utečeni tok besed in misli, v katerem naj ženska s predpasnikom še vedno ve in prepozna, kje ji je mesto v gospodinjstvu in družbi, ki pozicijo porazdelitve vlog še nadalje vsaj večinsko utrjuje. Skrb za družinske obroke kot skrb za otroke je po prevladujočih pričakovanjih kljub premikom in pozitivnim spremembam ter odmikom od tradicionalnega zlasti pri mlajših parih in družinah še pretežno ženska domena. Včasih sploh ne nujno zato, ker bi dominantni moški tako želeli, temveč tudi zaradi samoumevnega sprejemanja vnaprejšnje porazdelitve vlog, nekakšne samodejne podreditve. Taka privolitev sploh ni nujno manjvredna, še manj kakorkoli ponižujoča za žensko. Nasprotno, včasih si ženska sama s sprejemanjem in neizstopanjem iz ustaljenega daje (samo)vrednost in pomen, se umešča in potrjuje. Prav tako in zato se pred sabo in drugimi raje izkazuje kot skrbna mama in partnerica. Privolitev v ustaljene odnose in vloge pogosto niti ni kakšno pogajanje za dosego enakosti, v katerem bi ženska naposled potegnila kratko, temveč prilagojeno in izbrano soglašanje z utečenim.

A generacijski premiki so kljub vsemu prinesli spremembe in prerazporeditve vlog. (Tudi) kuhanje, kuhinjo kot tradicionalno žensko domeno, pogosteje deloma ali v celoti prevzemajo moški. Ti se nemalokrat izkažejo tudi kot bolj ali vsaj enako kreativni kuharji kot kuharice, sploh ko gre za pripravo jedi ob posebnih priložnostih. Kuhanje na vsakdanji ravni je sicer izjemno izčrpavajoče in utrujajoče, vsaj za moje dojemanje tega opravila. Imeti dnevno pripravljeno domače kosilo je zlasti v današnjih dinamičnih časih intenzivnega tempa izjemna vrednost. Toliko bolje jo spoznaš zlasti, če in ko moraš prepogosto jesti zunaj. V naši družini imamo neprecenljiv privilegij, ki ga je prinesel koronačas. V tem obdobju nam namreč kosila zavzeto in neumorno pripravlja bica Sonja. Za darežljivost se ji nikoli ne bomo mogli dovolj zahvaliti - ni kar logična in pričakovana, čeprav se kdaj še vedno na podoben način pričakuje, da babice in dedki avtomatično prevzemajo recimo tudi varstvo majhnih otrok.

Nasploh so v sorodstveni liniji Tušek načeloma bolj zagreti kuharji kot v naši, kjer imamo v repertoarju tudi ožji nabor jedi, ki jih znamo oziroma v osnovi sploh hočemo pripraviti. Nismo čisto za odpis, vsaj ne z vsemi jedmi, a za stalno pred štedilnike pa tudi ne. Ne le zato, ker smo se odločile bolj vlagati v poklicne poti in pred kuhinjo postavimo svoje delo (a hkrati je tudi tašča Sonja uspešna in sposobna podjetnica), ampak tudi zaradi manjšega interesa in s tem ne prav posebno dodelanih veščin priprave okusne hrane. Nekaj pač očitno samodejno prehaja po sorodstvenih kanalih oziroma izhaja iz družinskih vezi. Že moja bica Mojca nikoli ni imela posebnega veselja v kuhinji, bržkone sem nezainteresiranost za kuhanje v osnovi prevzela po njej. Vzporedno pa je po Tuškovi strani oma Ančka, ki je tudi bila kuharica v svoji aktivni dobi, večino časa še v pokoju porabila za kuhanje, prav tako pa je oboževala pogovore o hrani in pohvale pripravljenega. Izdelki in rezultati dela so običajno nasploh sorazmerni z vlaganji, in to v vseh sferah. Zato sebe raje ne bi pošiljala pred štedilnik. Spoštujem in cenim vse, ki znajo (dobro) kuhati in imajo veselje s kuhanjem - ne glede na spol, ki v resnici seveda ne določa dobrega kuharja ali kuharice, temveč kvečjemu definira pričakovane ali pogojene obveznosti. Po drugi strani sem od nekdaj ljubiteljica dobre kulinarike, ki je nasploh pomemben del kultur(e) in identitet. A to so že druga vprašanja, ne več vezana na delitev in razmejitev osnovnih vlog po spolu.

Ker se približujemo času predvolilnih golažev, predvolilna kuhinja pa je že dolgo v pogonu, bomo znova pred vprašanjem ženskih kvot v politiki, vodstvenih položajev žensk, (ne)enakih plač in nagrad ter prizadevanj za narodov blagor. Že prežvečene debate lahko pričakujemo, čeprav se hkrati izkazujejo za še vedno potrebne, hkrati pa potrebujejo tudi kako novo dimenzijo. Za zdaj so namreč še vedno potrebne iniciative, ki izpostavljajo vrednost, strokovnost, neprecenljivost žensk in njihovih dosežkov, kakršna je recimo v zadnjem obdobju pomembna povezava pogumnih in odločnih žensk združenja Ona ve.